The end

Zdaj že pišem iz LJ in to je zadnja objava s tega bloga, tak da ste rešeni “spama”.

V ponedeljek sva zadnji dan preživela v deževnem vremenu: motala se okoli prodajalne mobilnih telefonov, jedla čevape, šla v New Jersey na NBA tekmo. Juhu. NBA tekma za konec, pa še domači so zmagali.

GSM-a nisva kupila, ker mi je bil prodajalec in trgovina bolj taka, sumljiva (imam tak odnos do autohendlerjev ,gsmhendlerjev in pchendlerjev). Cene pri tem mutibariču so dokaj ugodne, niso pa ne vem kaj. Pri pravih prodajalcih pa ni večje razlike glede tistih telefonov, ki so brez vezave in našimi evropskimi.

Čevapi v NY so dobri, niso pa kot pri Hađiji. S kelnarco smo se pogovarjali v srbo-hrvaškem in angleškem jeziku. Na angleščino nam je avtomatsko preskakovalo. Ob čevapih s kajmakom in karlovačkem smo poslušali Bajago in Bijelo dugme. Kot doma :). Sicer pa lepinja ni bila taka kot pri nas, malo kompaktnejša, čevapi pa se niso tako topili v ustih. Pir pa je bil pol literski in hladen, pa natočil sem si ga lahko v nam znan krigl.

nba_1

NBA je pač NBA, magari igra zadnje uvrščeno moštvo New Jersey proti San Antoniu. Proti NJ sva se peljala z vlakom iz Penn station do prve postaje v Jerseyu, od koder pa so nas vozili s posebnimi avtobusi do cca 10 km oddaljene dvorane IZOD. Karti vredni 40 $ sva kupila  za 20 $/osebo, tako da nisva imela najslabših mest, najboljših pa še manj. 🙂 Dvorana je bila polna špank in špansko govorečih in fast food jedečih ljudi. Španci? Ginobili-argentinec ni igral, je pa pri domačih Netsih igral en Lopez, vendar je bil Američan. Igral je Duncan, Parkerja pa tudi ni bilo. Privoščila sva si kokice in vodo, za to plačala velikih 8 dolarjev, za prav tako sem pa prišparal, ker nisem pil piva. DRAGO!!! Vsi pa so nekaj jedli in pili. Zaslužijo več od hrane kot pa od vstopnic in dresov.

Pot nazaj domov se je začela in končala nevihtno. Od hostla do prvega busa naju je lepo prepihalo in namočilo. Let je bil prestavljen za samo 50 minut, tak da ni bilo panike. Pojedel sem tri persene, ki človeka nič ne trofijo, če ne spije kakega pira gor. Sicer v NY nisem tega upošteval, sem pa potem v Atlanti. 🙂 Je pa ta pilot na Airtran letalu (NY-ATL) na koncu nekaj šajtral in pristal tak tak. Let proti Nemčiji je bil kratek samo 9 ur in pol. Gledal sem dva filma ( eden je bil Avatar, drugega pa sem mislil izbrati Ben Hura, pa ga žal niso imeli; časa sem imel na pretek:) ). Prvi del poti sva že poznala, ker smo leteli spet proti NY, vendar ga nismo videli, ker je bilo slabo vreme. Kar pomeni, da smo se nekaj časa vozili kot po makadamu. V glavnem nisem polil nobenega piva. 🙂  Tudi nigerijskega ne. 🙂 Carinski pregled v Muenchnu je potekal pod nadzorom mladega carinskega uslužbenca in dveh pubecov, ki sta bila verjetno na dijaški praksi ( na službeni izkaznici jima je sicer pisalo Besucher), ki so se zapičili v vrečko polno najinih umazanih gat in zoknov a niso našli razen smrada nič. Torej nobenega dreka nisva uvozila iz ZDA.  En šnel ogled po Muenchnu, pa na vlak, kjer namesto spanca pogovor s tremi američani in eno hrvaško nemko. Prava klapa. 🙂 Midva sva bila prevajalca iz hrvaške nemščine oz nemške hrvaščine v angleščino in obratno. V kupeju sem več angleško govoril, kot pa v dveh tednih naročanja hrane, opravičevanja ker sem komu zaprl pot in vpraševanja kje je wc ali po njihovem počivalna soba. Ko sva se ob pol osmih vlegla, se je zunaj začela nevihta, ki pa naju ni motila in ne zmočila.

Sumara: Mojca je shujšala kilo pa pol (baje je na slikah videti debelejša), jaz dve kili. Morebitni vzroki:

  • jaz sem se pobril in postrigo. Mojčinih tovrstnih (ne)aktivnosti ne bom tu objavljal-možen ogled v živo :). Pod strogim nadzorom, seveda.
  • hodila sva več jot jedla, ker nisva jedla ko sva hodila
  • vaga ne kaže prav
  • đank fud v kombinaciji z normalno hrano in dolgimi sprehodi pripomore k hujšanju

Navdih za to pisanje sem dobil od družine Bračko iz Slovenske Bistrice  ( http://brackotinapotovanju.si/ ). Ta družina mi tudi da vedeti, da so potovanja možna tudi ko bomo družina.

Hvala da ste naju brali in upam, da še kdaj.

Mojca in Emil[googleMap name=”Dom v Lj” width=”400″ height=”400″ mousewheel=”false” zoompancontrol=”false” directions_to=”false”]Triglavska ulica 13, Ljublanja[/googleMap]

3 thoughts on “The end

  1. edinccek - 1. april, 2010

    dobrodošla spet doma in vabljena na Polskavski strudl.
    obvezna predhodna najava.
    edinccek

  2. Zoki - 2. april, 2010

    Tudi od mene – dobrodošla doma! Prav fajn vaju je bilo spremljat na tej (avan)turi, seveda ne zaradi same lokacije…:-)
    Javita se kaj in imejta se lepo! In seveda – prišla sta ravno prav, da bosta brez večjih težav nadoknadila izgubljene kilograme (in pol) – šunka, jajčka, potica in kar je še podobnih dobrot…
    Čao!

  3. Stric Slavko - 3. april, 2010

    Pridružujem se predhodnikoma, kar se piva tiče, upam da govorita v našem merskem sistemu (ali o galonih).

Comments are closed.

Scroll to top