Portugalska – Praia de Marinha, Praia de Carvalho, 11.julij

Ta dan se je začel že malo čudno, ali pa povsem običajno za družino v prvih dneh potovanja, s prepirom. Ko smo ventile spustili, smo končno šli na plažo. Tokrat smo pa izbrali za naš cilj Praia de Marinha, ki je ena izmed najbolj priljubljenih in znanih plaž v Algarve.

Praia de Marinha

Ko smo zagledali to gnečo na plaži, smo se samo obrnili in šli iskat malo manj priljubljeno plažo.

Našli smo še eno lepo plažo Praia de Carvalho.

Praia de Carvalho

Tu je tudi bila gneča, ampak smo si našli svoj kos plaže. Tu so tudi pogumni fantje (pa tudi majhni fantki) in tu pa tam, kakšno dekle, skakali iz visoke pečine.

Hm, ja, nič visoko je. Moram skočit, ni druge.

Na tej zgornji sliki fantek zbira pogum, potem pa skoči…

Mammmaaaaaa

Za piko na i, da je dan bil še bolj čuden, ali pa je pač to v naši tradiciji, da se nam vedno nekaj mora zgoditi ali pripetiti (npr. nosorog iz Anglije, divje svinje v Franciji, nekdo mora zboleti…) smo nazaj grede, doživeli moro vsakega, ki kdaj vstopi v dvigalo in vsakič pomisli na tisto eno stvar “Kaj pa, če se dvigalo ustavi?”.

Ja, tudi nam se je ustavilo dvigalo.

Parkiramo v podzemni garaži (ja, ta stavba, kjer imamo apartma, ima podzemno garažo). Imeli smo polne roke vrečk iz trgovine, ker smo morali seveda pred prihodom nazaj v apartma še po nakupih za večerjo, ker smo bili sestradani. Mudilo se nam je še tekmo gledat, Emila je lulat tiščalo, vstopimo v dvigalo in nič hudega sluteč, se dvigalo naenkrat ustavi. Luči ugasnejo. Obstanemo v popolni temi. Totalno nabasani s stvarmi v majhnem dvigalu. Naenkrat panika. Mislim, da zdaj vem, kako približno izgleda panični napad. Ampak časa ni bilo za to, ker sta v dvigalu bila dva mala otroka. Hitro sva z Emilom začela mirit otroka, da to ni nič takega (v glavi pa preživljala šok, skorajda panični napad), takoj smo začeli stiskati vse gumbe, tudi tistega za alarm, nič. Takoj akcija, iskanje Emilovega mobitela, ampak seveda smo morali prej jajca nekam odložiti, pa lubenico, pa prestaviti stvari levo in desno, da smo se prebili do nahrbtnika v temi. Hvala bogu, da je bil signal, ker smo namreč obtičali med kletjo in pritličjem. Vmes pa je bilo vsaj tri metre betona. Ok, mobitel smo imeli, signal tudi, takoj smo šli klicat pomoč. Dobimo zvezo in nas dajo na čakanje… Groza…Potem končno dvigne ena gospa in seveda ne zna angleški. Jao… Spet nas da na čakanje… Luka že nabira solze, Ana ga tolaži… Končno se oglasi druga gospa, ki zna angleški. Juhu. Olajšanje. Potem nas vpraša za številko dvigala, ki ga preberemo na dvigalu, in kje smo, če vemo točen naslov. Seveda ga ne vemo. Spet akcija, potegnemo ven tablico in pogledamo na zemljevidu, Avenida bei Mar 15. Verjetno bom do konca življenja vedela zdaj ta naslov. Na koncu samo še prosiva, če lahko pohitijo, ker sta tudi majhna otroka v dvigalu. Potem pa samo čakanje, poslušanje in pogovarjanje. Ta čas smo si svetili s tablico, oba mobitela sta šla na “ultra baterija mode”, ker nismo vedeli, kako dolgo bomo morali čakati. Ampak gospod je res hitro prišel, verjetno v cca 15 minutah in nas je moral (našo kabino) ročno nekako gor potegnit. Kakšno veselje, ko so se vrata odprla, in olajšanje. Kasneje nam je povedal, da je elektrike zmanjkalo in se je zato dvigalo ustavilo. Ana in Luka sta se odlično držala in res pogumno prenesla tole neprijetno presenečenje. Nič nista jokala. Res smo imeli srečo (smolo), da smo prav tisti trenutek bili v dvigalu in to še v neki tuji državi.

Red stress room

Po vsem tem stresu in šoku, si tudi večerje nismo mogli skuhati, ker ni bilo elektrike, smo pa zato šli na najboljše sardine v mestu (Emil pravi, da ni jedel boljših še nikjer).

2 thoughts on “Portugalska – Praia de Marinha, Praia de Carvalho, 11.julij

  1. Aha, zdaj pa vem, zakaj jaz, vedno kjer je dvigalo, iščem štenge in težim Andreju, da bom šla kar peš.
    Kaj pa bi bila potovanja, brez zanimivih dogodivščin. To so potem super spomini.
    Uživajte.

    1. Ja ta dvigala. Mi ga uporabljamo vsaki dan in se ga tudi navadiš. Ko pa not ostaneš, pa ni glih fajn. Peš je pa itak edina prava pot za gor 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja