Olhao izgovorjen oljao

Tako, zadnji del spalne trilogije se dogaja v mestu Olhao, ki se po portugalsko izgovori nekak tak, kot da bi htel na hitro izgovoriti olje, jao! Recimo, ko pozabiš olje na segreti posodi, pa se že kadi. Mesto je luštno, s približno 45000 ljudmi, kjer se nekaj trudijo z oživitvijo starih vrednot, kot so ribištvo, polnjenje ribjih konzerv in predvsem, če še nisem dovolj nazorno omenil, vse okoli rib in ribičev. Imajo tudi dosti domačinskih barov, kjer fino šlukajo te njihove male pire. Tako pravo do predkratkim neturistično domačinsko mesto. Še fuzbal klub imajo, Sc Olhanense.


V duhu mesta in njegovih obujenih vrednot sva z Mojco šla na tržnico in kupila, ja prav si mislite, meso. Svinjsko, piščančje in ovčje v obliki ražnjičev in za povrh še dve pleskavici iz mešanega svinjskega in govejega.

Medtem, ko je meso počivalo, smo se mi, kot vedno zelo neenotni, soglasno odločili, da preskočimo prvi trajekt za na otok Almora. Ko smo se po kratkem gledanju risank, tour de france in notranjih delov vek, vseeno zbasali naše lovke do pristanišča in se spravili na prepolno ladjo za bližnji otok, se mi je v mislih poigravalo vprašanje, ali bo ladja v povratni smeri ob sedmih zvečer bolj podobna indijskim vlakom ali ubogim begunskim ladjam v sredozemlju. Ker smo danes imeli bolj neavanturistični dan, smo se na otoku hitro zasidrali ob prvi plaži cca 50 metrov od pomola, tako da bi o tej plaž samo še dodal: voda je bila mediteransko topla. Ne vem pa, ali od nešteto otrok v njej ali pa zaradi plitke obale. 

Plaža z rakci

Zvečer, ko se je malo ohladilo, ja tukaj je pa normalno vroče kot se za poletje spodobi nekje do 30 stopinj, pa smo šli na teraso širiti tukajšnjim prebivalcem manj znane vonjave. Terasa je fantastična. Bi kar citiral Edija Kokšarova. Zakuril oglje, vrgel mêso gor in da sem se počutil še bolj izzivalnega, je vegeterijanska angolska portugalka na sosednjem električnem žaru pekla lososa. Kasneje, sta z możem tega lososa zmešala z makaroni, zeljem, čebulo, timjanom, koriandrom in ingverjem in nam dala za probat in Mojca je uživala v dobro zapečeni skorji lososa. Drugače pa zanimivi okusi, sploh za nas srednje-evropejce mi je izstopal zanimiv okus zelja. Ja, Mojca je določila, da jutri jemo lososa z žara. No naše meso je blo v redu, mala dva sta si iz plesk naredila hamburgerja. Terasa pa res fajn. Zvečer se ohladi, rahlo pihlja, razgled sem ter tja. Tudi ta bolj zmrzljive štorklje majo tu gnezdo. Verjetno, se te pozimi selijo v Afriko, naše pa sem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja