Anima Sarda

Duša Sardinije oz. Sardinska duša piše na njihovem lokalnem pivu Ichnusa. Te sardinske zastave z rdečim križem in črncem z ruto v vsakem kvadrantu vidimo povsod. Imenujejo jo zastava štirih Mavrov. Na wiki je nekdo zapisal: “Sredi zastave je Križ svetega Jurija, v štirih poljih pa glave Mavrov z belimi rutami na čelu. Izvor zastave je zavit v skrivnost, domneva pa se, da aragonskega izvora in simbolizira poraz Saracenov v bitki pri Alcorazu leta 1096.“. Zastava mi deluje lepo, kot da ima neko mistično sporočilo in deluje ponosno.

Soboto smo se namenili raziskati morske nabrežine na severni del severne Sardinije. Prvi in najsevernejši cilj je bil osvojiti plažo Rena Majori ( sem šel gledat v stričev prevajalnik in rena pomeni pesek, majori pa razen romunščine ne najde prevoda in bi po nekem kmečkem sklepanju lahko pomenilo veliki, veličasten).

To zgornjo sliko je slikala oseba, naša navigatorka, plažo-iskalka Mojca, z mesta visoko nad morjem. V naslednji sliki je izziv za vse šerloke in emile, da najdete osumljenko, ki je izvedla zgornjo fotografijo

Po osvojenem veličastnem pesku, smo naskočili naslednjo plažo, s še bolj pomenljivim imenom, Naracu Nieddu. Ime tega ni treba prevajati, ker sigurno prevod ne obstaja. Ampak tehnologija omogoča, da smo hitro podučeni o neznanih stvareh. Stričev prevajalnik najde prevod besede naracu v hrvaščini in bi naj pomenila pripovedovanje, za nieddu pa meni, da je to korziščina in bi naj pomenila začetek. Torej začetek pripovedovanja.

V temi smo se lačni in obžarčeni z vsemi možnimi UV valovi vrnili v apartma in imeli pozno večerjo. Saj so bile na poti enournega povratka z osvajanja severa marsikatere picerije, tratorije, agriturismi, a mi smo bili od borbe peščeni, skuštrani in slani popolnoma nesprejemljivi za njihove bele prte in olikane natakarje. Zato smo se med potjo rajši dogovarjali, kaj bomo naredili za pozno večerjo iz stvari, ki jih imamo v apartmaju. Na meni se je zapisalo nekaj, kar se naredi zelo hitro, opala… tokrat to niso bili makaroni, ampak juha iz abra-muka-dabra kocke kot predjed oz. prima in umešana jajca s pršutom in papriko (po naše hemendegs) kot glavna jed oz. secondo.

Še kakšno sliko iz apartmaja, kjer se nahajamo in s kakšno silno tehnologijo se srečavamo.

Nedeljo smo preživeli umirjeno, saj smo dobesedno vzeli italijansko besedo za nedeljo, domenica. Dom enica, torej dom je prva in najpomembnejša stvar. Zjutraj smo Deanovičevi šli po ribe, kilo sardin za nas in eno orado za našo žensko. Pozen zajtrk šele tam nekje ob pol enajstih; toliko o našem ritmu. Ja in danes je bilo celo delno do pretežno oblačno ( kateri vremenar si je to napeljanko zmislil ) in smo se okoli enih dveh odpravili na bližnjo plažo La Ciaccia.

Najprej ni nič pihalo, bilo je soparno, vroče nekje 32 stopinj, feels-like 40. Minuto pred tretjo pa je začelo pihat kot noro in to iz zahoda, da so marele letele kot regratove lučke po zraku. Zdržali smo še dobro uro, saj sta Ana in Luka ulovila dosti zelenjave in celo eno ribico, žal že mrtvo. No in to nas pripelje do prevoda imena te plaže, la Caccia, kar pomeni lov. Glede na Anin in Lukov, smo res bili na tej plaži.

Popoldan ribice, ribice z roštilja, zvečer pa smo šli na ogled v mesto. Očitno imamo že dovolj barve, da se lahko pokažemo in zasijemo v svoji večerni toaleti. Šli smo v Castelsardo, bližnje mestece, kjer je grad na hribu nad morjem.

Za jutri, Lunedi, pa je plan bolj izzivalen. Cilj je plaža La Pelosa, kar po stričevem prevajalniku pomeni dlakavi, dlakava. Hm, očitno bom kar ta pravi za na to plažo, če gledamo mojo poraščenost. Seveda je Mojca, tako kot vse sodobne nonhipi ženske lepo neporaščena. Ampak, ta plaža, dlakavka, bi pa naj bila naj plaža vsaj severnega dela Sardinije, če ne že celotnega otoka. Ker je taki naval na to plažo smo se odločili, da gremo od doma že nekaj po šesti uri zjutraj. Ja, ponedeljek je in mi smo na dopustu. Ccc. No, do te plaže imamo dobro uro vožnje in z plažo-iskalko želiva biti tam pred vsemi tistimi selfi-makerji, da bova midva tista selfi-makerja. Verjetno bo ob osmih že polna, pa bomo videli plažo v svojem polnem turističnem obrazu. No, da je ta plaža res nekaj posebnega, potrdi ta podatek, da iz nje ne smeš odnesti peska. Zato ti ne dovolijo, da ležiš na pesku kar na brisači, ampak moraš imeti posebno ležalno podlogo. Seveda te ponujajo na izposojo in prodajo že pred vstopom. Baje bi naj lani v treh poletnih mesecih na letališču zasegli za 5 ton peska, ki so ga hoteli turisti odpeljati s seboj domov.

Drugače se pa kar trudimo poskušati njihovo domačo hrano. Do zdaj smo jedli samo v apartmaju, iz tudi že zgoraj omenjenih razlogov. Poskusili smo sira pecorino in provolone, odrasla sva pila vino Vermentino, pivo Ichnusa, kruh ni slab, definitivno boljši od neslanega toskanskega, jemo domače sadje in zelenjavo, paradajz je dober, posebej dobra pa je bila njihova mini lubenica.

One thought on “Anima Sarda

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja