Doma

Po 21-tih dneh smo spet doma. Blizu Beljaka smo slišali slovenski glas na radiu Val 202 in istočasno v daljavi zagledali belino slovenskih Julijcev, kot se vidijo na spodnji sliki. Zvok iz radija pa nismo posneli. Smo bili pa kar veseli. Res je fajn priti domov. V nedeljo pade goveja juha.

Dan smo začeli z zadnjim pakiranjem, katerega smo že kar navajeni a hvalabogu je tokrat bilo tudi zadnjič. Perarolo di Cadore smo zapustili po deseti uri in se prvič ustavili v Arunzu. Tu so table tudi dvojezične in je pod Arunzo bilo napisano Arunžo, samo da je bila kljukica na ž-ju obrnjena navzdol. Sam prihod v Arunzo pa je imel močan azurni pridih, saj je iz vsakega tretjega balkona visela zastava, azurne barve, zastava SS Lazia, nogometnega kluba iz Rima. Onega, drugega kluba iz Rima, ne ta rumeno-rdečega, ta modrega, z orlom kot maskoto. Smo sledili krdelu in naenkrat smo se znašli na tribuni za igriščem, kjer se je ravnokar končal trening. Le golman Strakosha je imel še dodatne vaje.

Na družinskem ročnem fuzbalu smo v napeti tekmi z deset proti devet premagali navijače Lazia iz Bologne. Sicer so bili trije, a vseeno so dobro igrali. Sploh ta mala dva.

V Arunžu smo še obiskali adrenalinski park, kjer je naša adrenalinka na višini od 5 do 10 metrov na modri progi premagala 17 ovir, malo bolj previdni Luka, pa je izbral otroško rumeno pot, kjer je premagal 11 ovir. Luka je rekel, da bo naslednjič šel na višjo stopnjo. Ne me spraševat za Ano, ker ko sem jo gledal kam pleže, kar malo stiskalo. Ampak je opravila s poligonom suvereno in brez kakšnega zdrsa.

Po premaganih višinah, je Ana šla z menoj še na bob. Ob nakupu vstopnic sva se s prodajalcem sporazumela, da je Ana stara šele 7 let, da je lahko sedela na bobu z mano in dva sva kupila le eno karto. Pred štartom na vrhu proge naju je štarter premeril in naju vprašal koliko kil imava skupaj. Ko smo na roke prešteli in pokazali okoli 130 ali 125, je nagnil glavo v eno stran in verjetno rekel naj voziva počasi. To je še parkrat ponovil. In midva sva ga vzela resno. Proga je dolga 3 km in občasno resnično strma, tako da sva morala fejst bremzati, da ni šlo prehitro. In da ne bi cev pod nama počila ali naju vrglo iz kakšnega ovinka. No uspešno sva pribremzala do cilja, kjer sta naju že čakala lačna Luka in Mojca.

Pred obiskom Dolomitov, sem imel željo, da se sprehodimo okoli famoznih Treh Čim, a smo to pustili za naslednjič. Prav tako bomo ob naslednjem obisku tega delov Dolomitov obhodili jezero Braies. Bili smo lačni in smo namesto štemplanja znamenitosti ob pogledu na jezero raje šli na kosilo v picerijo tik ob meji z Avstrijo. Tu pa se ob naročanju hrane in pijače nisem mogel odločiti v katerem jeziku naj govorim. Pa ne da bi jih znal vse tekoče, le občutek sem imel, da smo že v Avstriji, čeprav smo še bli v Italiji in vmes sem še iskal besede iz svojega ne prav izrazitega angleškega vokabularja. Tako da je natakar sprejel naročilo: “Uno suco di mela and one orange juice und wein, bianco, quater liter.” Edino kar je bilo naročeno v enem, globalnem jeziku, je bilo: “Coca cola.” Pa še to je Mojca izrekla. Četrtič smo jedli pice na dopustu in soglasna zmagovalka je tista iz Pise. Ta, zadnja, je bila zadnja.

Nekaj po 21 uri smo prišli domov. 21 dni nas ni bilo. Z Oplom smo prevozili 2772 kilometrov, hranili smo ga s slovenskim, italijanskim in avstrijskim bencinom. Najdražji je seveda italijanski, po 1,6 €/liter. Oplov računalnik je izračunal, da smo porabili za 216 litrov bencina, od tega smo pol tankali v Italiji.

Kot sem že omenil, smo štirikrat jedli pice, tri krat smo šli v McDonalds, enkrat smo jedli tradicionalno sardinsko hrano (to niso sardine, ampak odojek), enkrat morsko hrano, enkrat mešano, ostalo pa smo kuhali sami. Ampak le, če smo imeli kuhinjo. In niso bile vsak dan testenine v loncu. So pa bile kar pogosto. Tako kot se v Italiji tudi spodobi.

Spali smo na sedmih različnih lokacijah in so bile vse vsaj čiste in z izjemo trajekta prostorne. Malo smo ga kiksnili le s tistim na zahodu Sardinije, saj ni imel kuhinje in je bil predaleč od plaž. Ostala prenočišča so nam bila takšna, kot smo pričakovali ali še celo boljša. So pa imeli vsi eno skupno lastnost. Niso imeli ure. In tako je tudi prav, saj smo bili na počitnicah.

Koliko soldi smo porabili, še nismo do konca prešteli, se pa verjetno suče okoli tri tisoč. Za spanja smo po vrstnem redu kot smo spali dali po 180, 60, 330, 180, 350, 60, 120, torej skupaj slabih 1300 € , kar po 20 nočitvah v povprečju znese 64 € na noč. Za bencin smo porabili približno 300 €, za cestino 50 €, ostalo pa je šlo za dober občutek, poln želodec, hladno osvežitev in kar nekaj za parkirnine ob plažah. Cene v trgovinah so malo dražje kot pri nas, razen meso, ki je pa kar dražje. Ampak, kot je rad rekel slovenski izumitelj in boem Peter Florjančič, da denar ni nič vreden, če ga ne zapraviš , smo se tega držali tudi mi.

Sardinija nam je bila všeč, verjetno se še bomo kdaj vrnili na jug otoka. Prav tako so lepi Dolomiti in tudi sem bomo še šli. Dosti bo treba še z doma, a najprej se moramo od dopusta spočit, povrniti moči in se malo umiriti. Ciao ali boljše Arrividercci.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja