Gargano

Polotok Gargano je dokaj gorat, najvišja gora sega malo čez 1000 metrov. Zaščiten je kot nacionalni park, saj je tukaj še prastari gozd Umbria, katerega sta sestavljala predvsem hrast in bukev. Tako kot naše konce, davno pred oglarji in kopami, kar so dodobra izkoristile drevesa, ki so imele veliko smole, smreke. Gargano ima lepe skrite zalivčke, vklesane v apnenčaste skale, tako da zna biti zelo zanimivo imeti tukaj čoln. No, mi ga nimamo, pa bi lahko izbrali možnost, da nas tja peljejo s turističnimi ladjami, pa se nekako nismo odločili za to. Bomo morda kdaj drugič. A v to dvomim. Je pa lepo.

Plaže so pa večinoma mivkaste in na njej rastejo marele in pod njimi se na nekakšnih klopcah skrivajo bolj ali manj brezdlake, opicam podobna bitja. Verjetno gre za nekakšna bitja, ki iz čudnih vzgibov izpod marel hodijo do pasu v vodo in tam stojijo v manjših skupinah in krilijo z rokami ter krulijo v nerazumljivih glasovih. Nekak tak nas vidijo galebi. Mi smo se nevsiljivo pridružili tem bitjem, le da pogosteje zaidemo tudi v globlje vode.

Pa da zares še kaj napišem. Dve noči smo prespali v bližini Vieste, v kampu ob dolgi plaži, kjer najde vsak svojih pol ure miru (in pol kile mivke na nogah). En večer smo šli ob plaži peš do skale, drugi večer smo ob rahlem dežju gledali film in fuzbal. Ja wifi je delal skoraj odlično. Se je pa opazno izboljšal, ko je bilo na rai uno ali ventiquattro-ore konec dnevnika in vremena, saj je bilo 95% naseljencev v kampu članov imenentnega društva z pomenljivim imenom grigio (sivi) panter oz. pri nas poznani pod penzioneri. Mojca je opazila, da na njihovim obrazih ni videti zagrenjenosti, da uživajo, ob plaži so si uredili odlično balin stezo z analognim semaforjem rezultata, vsako jutro pridno pometejo pred svojim pragom in na plaži imajo simetrično zapiknjene marele. So pa zelo prijazni.

No po dveh nočeh smo se, brez da bi obiskali baje lepo mestece Vieste na vrhu hriba, odpravili proti drugi turistični točki Gargana, mestecu Peschici. Ko sva penzionerjem odgovorila kam naprej, naju niso razumeli, saj nisva znala pravilno izgovoriti ime mestecea. No, so naju prijazno podučili, da se izgovori Peskiči. Hm, torej pes ki ima moč ali kičasti pes ali več manjših peskov… To mestece je tudi na hribu in tega pa smo obiskali. Pot je vodila čez plažo, po stopnicah in labirintih ter na koncu skozi grajska vrata, kjer nas razsvetli ves ta kič iz imena mesteca. Slika pove vse.

Drugače pa je res očarljivo staro mestece.

Lačni smo ga napadli po že opisani poti, cilj je bila taverna rahlo izven mesteca, a smo se ob samem vzponu in nato iskanju izhoda iz labirintov preveč utrudili, zato smo določili nov, sekundaren cilj, imenovan kje bo pač plac. In stole smo skoraj zasedli v neki michelinovi gostilnici, a smo se taktično izognili zanki in nadaljevali z iskanjem parvega cilja. Našli smo ga sredi ulice, kjer so kelnari imeli dolge črne fürtuke, prti so bili snežno beli, porcije male a lepo okrašene in cene, jp, zabeljene in zasoljene. Pa ne preveč, a ravno malo preveč. In ko lačen pripadnik plemena Deanoviči zavoha plen, instantno plane po njem in ga uniči v trenuoka. Skoraj je padla stotka. Nato smo se kar siti ponižno in brez obotavljanja spustili iz mesteca na plažo in se hitro skrili v postelje v naši gajbici.

Danes, v petek popoldan je prišla fronta tudi do nas. Vremenska. Zdaj smo pod tendo, rahlo dežuje, radar kaže na še eno pošiljko. Več ali manj smo spakirali, saj gremo jutri dopoldan proti severu. Predvidevam, da bomo prespali nekje v bližini Ravenne. Do tja je cca 5 ur vožnje. Mogoče se še kje skopamo, čeprav nam je že vsega dovolj. Tri tedne bo ravno skrajna meja. Otroka sta navdušena nad avtodomom, midva malo manj a vseeno se imamo kar v redu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja