Open post

Zaključek naše poti

Doma smo že dober teden in je prav, da našo zgodbo oz.blog zaključim ter dodam še nekaj lepih slik.
Zaključek: Potovali smo po štirih državah, 20 dni, naredili 2900 km in zapravili cca.1500-1600 eur. Spali smo v štirih kampih, v dveh apartmajih, eni hiški in enem hotelu.
Imeli smo se fajn, doživeli mnogo dogodivščin in ustvarili mnogo lepih spominov. Balkan je zakon in se bomo še definitivno vrnili.

Bosno si bomo zapomnili po najboljših čevapčičih in mnogih mošejah ter minaretih, ki kličejo k molitvi.

 

 

 

 

 

Črna gora nas je najbolj presenetila, neskončni pašniki, lepota gora in mivkaste plaže.
IMG_0046

IMG_0054

 

 

Albanija je najbolj divja dežela od vseh držav našega potovanja. Ljudje prijazni, hrana odlična in dolge plaže, na katerih si skorajda sam.
IMG_9695_Fotor

IMG_9985_Fotor

IMG_9930

IMG_0009

IMG_9483

Hrvaška je stara znanka. Bolj južneje greš, lepša je.
IMG_0132_Fotor

IMG_0127

IMG_0121

IMG_0177

Open post

Bog ve keri dan – Pelješac in Korčula

V četrtek smo se iz Dubrovnika zapeljali na Pelješac, v kamp Ponta, ki bi se lahko imenoval terasaste sence s pogledom na Korčulo in goro na Pelješcu. Tu smo najprej v morski vodi oprali glavno orodje za objavo na spletu, nato smo ga nastavili, da se osuši na močnem dalmatinskem soncu, nato pa smo ga dali v riž, da dobimo pravo telefonsko rižoto. Rezultat našega kulinaričnega podviga še čakamo, saj v nam je v petek bila prva briga kopanje na skritih turkiznih plažah zahodne Korčule.

Na povabilo tete Deje in strica Mirana, smo se jima pridružili na ekskurziji s čolnom od Brne do Proizda. Ob dveh že naprej določenih ciljih turkiznih plaž, smo se presenetili in pogostili še s tretjo. Bila je očem turkizno všečna in željam skokom s čolna neukrotljiva. V glavnem lepo in fajn :).

Spanje v kampu, tokrat preizkusamo taktično postavitev 3-1, kar pomeni, da trije naključno žrebani spijo v šotoru, jaz, Emil, pa spim zunaj na viseči mreži, na svežem zraku na 3 metrih nadomrske višine in pol metra nadtalne. Taktika je delovala, potrebno nam je še nekaj uigravanja in mogoče kakšna prijateljska tekma…

Danes bi naj bila sobota, torej danes je plan za še en družinski obisk, torej gremo v živalski vrt :). Nene, gremo k babici Vidi in dediju Stanku, ki pa se nahajata na Murterju. Da se malo prikupim tašči, kar je vedno prav storiti, bom zapisal: Najboljše pa za smo pustili za konec potovanja.

Slike bodo objavljene, ko in če bo rižota fertik 🙂 Ali pa bo manj zmogljivo orodje številka 2 zmogla dodati še kakšno sliko k zgornjemu tekstu, polnem škratov.

Open post

18.dan-od Ulcinja do Dubrovnika

Po zajtrku v hotelu smo pomahali Ulcinju in začeli pot ob črnogorski rivieri. Peljali smo se po Jadranski magistrali, ustavili pri Sv.Štefanu na sladoledu, nekje pri Ristanu v Boki Kotorski smo imeli kosilo, na cilju v Dubrovniku pa večerjo. Na meji nismo nič čakali, v bistvu smo pri vseh mejnih prehodih še kar dobro skozi prišli, še največ smo čakali na albansko-črnogorski meji, ko smo vstopali v Črno goro (cca. 30 min).
Trenutno smo nameščeni v apartmaju v Dubrovniku, ki smo ga rezervirali preko airbnb-ja. Zvečer smo šli do starega grada, se sprehodili po Stradunu in privoščili sladoled.

 

Open post

17.dan – Ulcinj

Upam, da bo tokrat šlo objavit tale post, ker nagaja tale aplikacija, če ne aplikacija pa WiFi.

V Ulcinju smo preživeli celi včerajšnji dan. Je luštno malo mestece z utrdbo, s številnimi tavernicami, stojnicami… Ni da ni. Smo pa imeli smolo včeraj, ker so praznovali Bajram, ki je za muslimane največji praznik in zaradi praznika ni vozila nobena taxi ladjica do Velike plaže. Zato smo se morali peljati z avtom do te največje mivkaste plaže. Na plaži sta Ana in Luka zelo uživala, seveda zaradi mivke. Zvečer smo še malo raziskali utrdbo in obvezno šli na sladkorno peno.

 

 

 

IMG_20160705_151304

 

 

 

Open post

16.dan – Premik v Črno goro

Noč v kampu Paemer je bila težka. Predvsem za Emila, ki sta ga vročina in sopara zdelovala. Pa nobenega vetra ponoči, mi pa štirje v enem malem šotoru. Ampak smo preživeli. Zjutraj sta Luka in Ana nabrala veliko školjk. In ko sta v nekem trenutku šla malo predaleč stran od plaže, sem ju šla iskat. Šli smo mimo ribičev, ki so se vračali iz ribolova in nas je prijazen ribič ustavil ter pokazal ribo z dolgim kljunom. Mi smo jo z zanimanjem “pobožali”, nakar mi jo začne tiščat v roke. Jaz ga debelo pogledam, rečem po angleško”what?!”, seveda ne govori angleško, mi nekaj momlja v albanščini, seveda ga nič ne razumem, ribo vzamem v roke in se ribič obrne pa gre. Še zadnji trenutek se uspem zahvalit. Pa smo si privoščili zajtrk, ali kot se angleško reče “brunch”, mešanica med zajtrkom in kosilom.wp-1467666842711.jpg

wp-1467666872967.jpg

Riba je bila odlična. Takrat še nismo vedeli, kaj je to za ribe bilo, no stric Google je rekel, da je to morska igla. Ana in predvsem Luka sta jo z veseljem jedla.
Okrog 11:30 smo potem končno spakirali in krenili na pot. Pot do Ulcinja je bila dobra, brez nekih posebnosti, niti ene konjske vprege nismo videli, smo pa videli 3000 Mercedesov (Emilove besede), pa par albanskih norcev, ki prehitevajo v škarjice.
V Ulcinju spimo v hotelu za 60 eur/noč s pol penzionom. Tu bomo dali 120 eur za dve nočitvi, medtem ko smo v kampu Kranea za 10 nočitev dali 150 eur. Ampak pustimo se malo razvajati.
Lep pozdrav iz Črne gore.

Open post

15.dan- Kamp Paemer

Tole objavo nalagam z enodnevno zamudo, ker sem imela težave z internetno povezavo v kampu Paemer.

Poslovili smo se od kampa Kranea in krenili na pot proti kampu Paemer, ki leži južno od Dureša. Pot je potekala preko prelaza Llagori, kjer smo se na vrhu ustavili in posneli lepe slike s prelepim razgledom.

image

Veličasten razgled

 

Med delanjem selfija nas je skoraj odpihnilo.

Na vrhu prelaza smo se tudi ustavili in pojedli kosilo na prijetnih 27 stopinjah.
Vožnja je bila tipična albanska. Tokrat smo vedeli, kaj lahko pričakujemo na cesti, zato nas prečkanje avtoceste, kolesarji na avtocesti, oslovska ali konjska vprega, prodajalka pečene koruze dobesedno na cesti niso presenetili, no mogoče tisti moški z zajcem v rokah na sredini avtoceste. Pa misliš, da si že vse videl, pa te še vedno nekdo preseneti. Mene je tisti moški, skrit pod senco mostu z iztegnjenimi rokami,v katerih je držal in prodajal mrtvega zajca, res presenetil.
Zvečer smo prispeli v kamp Paemer. Kamp je zanimiv in malce divji. Dobili smo prostor za šotor v prvi vrsti, tik pri morju. Plaža je mivkasta in zelo zelo daleč moraš it, da prideš do globokega. Ana in Luka sta šla takoj na delo in sta se “zakopala” v delanje gradov in drugih blatnih zadev.

 

Plaža in v ozadju naš mali šotorček.
Na plaži smo bili vse do sončnega zahoda.

image

Open post

5.dan in 6.dan- adrenalinska (stresna) pot do kampa Kranea

Včerajšnji dan je bil pravi road trip po Albaniji. Ampak najprej moram omeniti pripetljaj v kampu ob Skadarskem jezeru ali bolje rečeno panika familije Deanovič-Serdt. Tik preden smo se podali na pot, smo se odločili, da se bomo še malo skopali v jezeru. Lepo smo se kopali pri pomolu in ker sem bila čist brez kondicije, sem šla malo počivat na lestev, ki vodi od pomola do vode. Ana pa je priplavala do mene. In kar naenkrat krik (taki filmski krik) in Anine izbuljene oči, uperjene za mojim hrbtom. Jaz se obrnem in zagledam kačo, ki je plavala po vodi. Aaaa, v sekundi sem skočila stran od lestve in pograbila še Ano. In potem smo čakali v vodi, da je odplavala stran od lestve. Medtem časom pa oba otroka panično kričala. Emil je potem prvi šel ven iz vode, oba otroka z enim zamahom dvignil na pomol, potem pa še jaz, v sekundi sem bila zunaj. Pri tem je priletel lastnik kampa do nas, ker je slišal Anin krik (res je bil krik kot iz filma, vse ptice je splašila in verjetno zbudila še zadnje zaspance v kampu). In potem lastnik reče, da je to vodna kača, ki ni strupena. Super, če bi nas posneli, bi se do solz nasmejali, ker smo res izgledali smešno panična familija.

Ok, končno smo se po tem razburljivem dogodku, odpravili naprej. Cilj- Himare, kamp Kranea. Pot je bila naporna. Ceste imajo še kar v redu, zna te tu pa tam presenetit kakšna luknja, ampak je še kar šlo. Ampak, kak ta narod vozi. Z Emilom kar nisva mogla verjeti, ampak te sama vožnja prisili, da začneš podobno vozit. Ti ljudje prehitevajo, skorajda vsepovsod, boli njih… Zavijaš levo na cesto, kjer sta dva pasova in naenkrat stojiš vštric s tremi avti, ki tudi zavijajo levo. Torej hkrati smo zavijali 4 avti na dva pasa. Džumbus. Na njihovi avtocesti najdeš od pešca, kolesarja, mopeda do osla, konja, koz… Skratka vožnja je taka, da si nonstop na trnih, adrenalin na višku. Ampak nam je ratalo in smo v kampu Kranea, Himare.

image

Naša baza

 

Počitek

Lep pozdrav v Slovenijo.

Open post

Lake Shkodra Resort

Pripenjam še slikice iz kampa. Zjutraj so nas zbudili ptički in njihovo petje. Luka, ki vstane prvi, je že ob 6h bil pokonci. In potem mu ne moreš dopovedati, da naj še malo zaspi.
Tukaj so slike.

image

En še spi v šotoru in ne more priti k sebi od vročine😃

image

To pa je plaža kampa, v ozadju pa pomol, kjer greš v vodo.

image

Pa še dva fuzbalerja.

Naslednje javljanje sledi iz morja….

Open post

4.dan- pot proti Albaniji

Zjutraj smo se (na žalost) morali posloviti od Žabljaka. Med našim kratkim bivanjem v mali gorski kučici sem ugotovila, da smo bivali v delu Žabljaka, kjer so bili sami domačini. Zraven naše kučice sta živela starša lastnika Bojana, ki sta poleg krav, svinj, kokoši in Mace (muca), še skrbela za nas. Res smo se počutili domače, oba večera smo dobili sveže prekuhano mleko in enkrat še dve domači jajčki. No, eno je potem Luka ob vsem vznemirjenju, da je on dobil jajčko, po nesreči zdrobil v svojih rokicah. Potem pa gromozanski jok. Ampak vse se je rešilo, ko je prijazna sestrica delila svojo domačo jajčko z njim. V glavnem bilo nam je lepo v Žabljaku in se bomo ziher še vrnili.
Današnji cilj je bil kamp Lake Shkodra resort ob Skadarskem jezeru v Albaniji. Najprej smo si šli ogledat most na reki Tari.

image

Baje je ta kanjon reke Tare najgloblji kanjon v Evropi, tak vsaj Emil trdi in mi mu verjamemo. Skoraj, blizu sem bila odločitve, da se spustim z Zipline-om (10eur), ampak sem stisnila rep med noge. Šibali smo naprej proti Podgorici. Pot je bila večino časa pestra. Sami ovinki, na eni strani reka Tara, na drugi pa gola stena. Spodaj je slika takšne poti.

image

Če sem mislila, da je Makedonija hribovita, potem je pa Črna gora kraljica hribov.
Ampak hvala bogu so ceste zelo dobre in da imata mala dva dobre želodce. Po kanjonu Tare smo se vozili še po kanjonu Morače.
V Podgorici smo se ustavili v trgovini in doživeli šok ob 36 stopinjah. Na albanski meji je šlo kot po maslu, nobenih posebnosti. Na albanski cesti pa sami Mercedesi in brez težav smo našli bankomat (njihov denar v Sloveniji namreč ne moreš kupit). Trenutno smo v kampu Lake Shkodra Resort. Zelo lušten kamp, zelo urejen in čist. Fotke bom jutri naložila. V Črni gori smo se zelo domače počutili, zanima nas, kako se bo izkazala Albanija.
Jutri odrinemo do albanskega morja, kjer se bomo zasidrali za več dni.
image

Postavljanje našega malega šotora (večjega tudi imamo zraven, da ne boste mislili, da se stiskamo v tem, ta je namenjen za 1 noč).

Lep pozdrav v Slovenijo.

Posts navigation

1 2