Open post

Ali vidite polja sivke?

Mi tudi ne. In jih žal tudi ne bomo. Naš najmlajši popotnik je namreč omagal. Dobil je vročino, grlo ga boli in se ne počuti v redu. Tudi druga mlada popotnica nima več želje po popotovanju in pogreša njeno ljubo Ljubljano. Kot pravita imata dovolj morja, bazenov, jezer in si želita domov. In če otroci niso zadovoljni in srečni na potovanju, potem tudi midva nisva. Zato je kocka padla in smo ravnokar na poti proti Sloveniji. Smo nekje pri Cremoni, pred Brescio. Pred nami je še dobrih 450 km in smo nekje na polovici poti domov.

Dolga, dolga je cesta…

 

 

Open post

12. dan – kanjon Verdon

Zjutraj smo si nastavili budilko ob sedmih, ki smo jo seveda utišali za pol ure. Pa saj smo na dopustu. V dveh urah in pol smo vse pospravili in stlačili v avto, uspešno prestali čistilno kontrolo in se počasi odpravili iz kampa, kjer smo za osem noči s privatno kopalnico in kuhinjo pustili 510€. Ajde, lani smo za ta čas porabili 4 krat manj evrov, tak da se vse enkrat obrne.

Ko se mi premikamo, se premikamo počasi. Plan je bil prevoziti slabih 100km do kanjona, tam si malo ogledati to ogromno luknjo, najti kamp in potem se nahitro okopat v jezeru Saint Croix na koncu kanjona in se še s pedolinom zapeljat iz jezera v kanjon. No skoraj vse nam je uspelo. Pedolino bomo mogoče vozili v soboto zjutraj ali pa kdaj drugič v kakšnem drugem jezeru ali morju. No, časa za pedolino nam je zmanjkalo, ker smo posti lačni. Pa smo Deanovič-Serdti šli v francosko gostilno sredi luštne vasice sredi ničesa.

Po dobrem tednu v Franciji, smo prvič šli jest ven, v pravo gostilno. Pa smo se fajn najedli. Sicer nisem vedel kaj sem naročil, razen tega, da je plateu de jour, pa smo na koncu vse pojedli. Maladva sta enfant plateu in s solato in sladico in kavo plačali 44 €. Kar dobro za tri porcije hrane, z vodo in sokom.

Ja, kanjon Verdon smo doživeli po severni cesti. V Sublime point smo se ustavili in šli do reke si malo namočit noge. Nato je peš pot, vodila za ovinek in seveda smo šli pogledat kaj je za tem ovinkom. Bil je predor, pa smo šli vanj in po dolgem času hoje v trdi temi, katero smo rezali s snopom lučke s telefona prišli na drugi strani ven. In potem nazaj.

Nazaj v vroč avto, cesta je vigujala, mi po njej in prišli smo do izliva reke v jezero Saint Croix.

Spimo v kampu La Source, ob jezeru. V malem šotoru so moje dragocenosti, jaz pa minotaver pred vrati šotora, na kamp pojstli prekrito z mrežo proti komarjem. Seveda smo se pred spanjem še skopali v jezeru.

Jutri gremo mogoče s pedolinotom po jezeru do kanjona, potem malo po Provansi gledat sivkina polja, potem se pa premakniti nazaj na morje. Dvomim, da bomo vse to izpeljali, če ne bo šlo, pa bomo pedolino vozili po plaži Saint Tropea. Tak za tri dni bomo nekje ob morju, potem pa počasi proti domu.

Ne bomo naredili kroga okoli Alp, ampak bomo se bolj držali južnega dela tega mladega gorovja. Tudi Tour de France bo na vrsti kdaj drugič in v isti sapi odpiram nabor za prijave za kdaj drugič.

Pozdrav izpod mreže ob poslušanju škržatovega nokturna prihajajoči polni luni.

Open post

10. in 11.dan- Cirkus, Romeo in Julija, morje in lunapark

Ne, niso nas divji prašiči pojedli, še smo živi. Bo pa to eno hitro javljanje preden gremo iz kampa. Smo pravkar pospravili šotor in gremo proti Verdunu, kjer je veliki kanjon in naš naslednji kamp za eno noč. Ker se bo čez vikend vreme poslabšalo, predvsem na severneje od nas in tudi v Švici, smo se odločili, da ne gremo do mesta Chambery, kjer smo mislili si ogledat Tour de France, in tudi ne do Švice. Vrnili se bomo nazaj do morja, Azurne obale in prenočili kakšne tri noči ob morju, kjer so tudi najbolj prijetne temperature.

Zdaj pa nazaj in kaj se je dogajalo zadnja dva dni. Največ se je dogajalo Ani in Luki. Veliko smo se kopali na bazenih, včeraj pa celo v morju, v Frejusu. Ob večerih smo pa bili v cirkusu, na gledališki predstavi Romeo in Julija in Lunaparku.

Cirkus
Predstava Romeo in Julija, v stilu improlige

Lunapark
Brez sladkorne pene ne gre

 

Open post

9.dan- St.Tropez

Če najprej nadaljujem tam, kjer se je prejšnji blog avtorja Emila končal, pri prigodi oz.basni o nočnem skrivnostnem obiskovalcu in ker izhajamo tudi iz družin, ki tradicionalno gledajo telenovele od esmeralde do gorskega doktorja, se še zgodba ni končala. Kot na koncu vsakega dela telenovele. Tudi to noč smo imeli obiskovalca. Tokrat je šelestenje listov prebudilo mene. Še v isti sekundi lopnem (nežno udarim) Emila po rami in rečem “Spet je tukaj”. Emil je bil v hipu buden in z ogromnimi okami (očmi- prevod za vse zahodno od Trojan). Poslušava in naenkrat slišiva še več stopicanja po listih. Spogledava se in skorajda v istem hipu rečeva “Več jih je!”. Mene je kar stisnilo, le kdo je to. In potem še zvok “hrsk” in takoj nama je bilo kristalno jasno. Divje svinje. Stopiva do najinega okna ala mrežice in napenjava oči, da bi jih videla. V predprostor šotora nisva upala. Videla sva obrise, ampak ker je ženska pač tista, ki je bolj radovedna, sem prijela naglavno lučko in stopila v predprostor ter začela svetiti po našem dvorišču. Videla jih nisem, čeprav sem jih še slišala. In potem naenkrat na sosednji osvetljeni cesti zagledam male pujčeke, ki v vrsti capljajo za mamico. Pa saj ne moreš verjet, v kampu, ki ni majhen, ampak ogromen, se prosto sprehajajo male divje svinje. In kar me najbolj čudi, je to, da noben pes v celem kampu ne laja na njih?! Sosedov belgijski pes, osumljenec iz prejšnjega bloga, je celo neke sorte lovski pes, ki vsake toliko laja na nas, na divje svinje pa ne. Čudno.

Glede devetega dne našega dopusta. Bil je v znamenju St.Tropez-a, malega mesteca, ki je postalo slavno po zaslugi Brigitte Bardot in tudi žandarja Louis de Funes-a. Danes je to mestece, kamor hodijo slavni in bogati iz celega sveta letovat. Mi nismo videli nobenega slavnega, bogatih pa je bilo dosti. Parkirali smo v pristanišču, kjer imajo urejeno ogromno parkirišče. 7 eur smo plačali za 3-4 ure. Še kar znosno. Sprehodili smo se ob obali do centra mesta. Videli ogromno jaht, katamaranov, jadrnic… Nekatere jahte so zakrivale cele stavbe, tako velike so bile. Ana nam ni povedala, da ima dve jahti zasidrani v St.Tropezu, eni je bilo ime Lady Anna, drugi pa Yachti Ana. Imeli smo srečo,da smo lahko spremljali prihod in privez največjega katamarana na svetu Hemisphere. Cela posadka je delala in se trudila s privezom, bogatuni na katamaranu pa z gin tonicom v rokah spremljali in na koncu celo zaploskali posadki za uspešen privez. Mi smo pa na obali skupaj z gručo ljudi gledali celotno epizodo Slavni in bogati v St.Tropezu. 🙂

Gledanje priveza največjega katamarana
Ati, a boš to ladjico kupil?

Videli smo veliko fensi restavracij, kjer ljudje pridejo z Bugattijem ali Astonom Martinom, ga pustijo prižganega na ulici, da ga potem postrešček parkira. V restavraciji natakarice, ki so kot manekenke, v visokih petkah pospremijo goste do mize, na kateri se blešči od pribora in kozarcev.

Raziskovanje St.Tropeza

Polno restavracij je bilo z ameriškimi zastavami in sva z Emilom se najprej zgražala, kaj je s temi Francozi. No potem, kasneje Emilu lučka zasveti in se spomni, da je 4.julij, ameriški praznik.

Mi smo naredili postanek na obzidju St.Tropez-ja, spili vodo, pivo in Panach. Pojedli čips in krekerje ter občudovali vse te jahte naokrog.

 

Na obzidju s čudovitim razgledom

Ana in Luka sta dobila sladoled iz avtomata za 2,5 eur. Pravijo, da če se hočeš razkazovati v St.Tropez-u, se moraš vsesti v prvo vrsto lokala Caffe de Paris, no, mi smo se usedli na betonski privez med Caffe de Paris in največjim katamaranom ter lepo lizali sladoled. In Lukiju je uspelo po dolgem času pojesti sladoled, ne da bi se zapackal po majici.

Na koncu sta se pa še mala dva skočila na vrtiljak in se zavrtela, en na konju, drugi na slončku. Aja, pa videli smo še policijsko postajo Luiza Defineja, kjer so snemali film.

Manjka še Louis de Funes
Open post

Zato je 8. dan, Bog ustvaril …

  • …rock , poje Pero in vem, da ima prav, saj bo ravno danes nekaj mojih prijateljev doživelo eno izmed iteracij tega božanskega ustvarjanja v Pragi na koncertu Guns’n Roses. RockOn!!!
  • … pir, pravimo piropivci. No, medtem ko prijatelji pijejo veliko češko pivo in hebe se jim za vse živo, jaz tu, v Franciji, trpim celinsko-morske užitke v kombinaciji z mediteransko bizarnostjo malih, 0,25 dcl pivskih flašk. Sam pogosto in zelo rad govorim: ne nosi mi malega, prinesi mi vel’ki pir, ker če ne bom mogel celega spit, ga bom pač pustil. No, evo karme, včeraj v gigantski trgovini, kjer so cene še vedno za tretjino višje kot pri nas in je treba paziti na budget, kupim pač najcenejše pivo. In to je bilo v paketu 24 flašk po 0,25 dcl. Torej, ne mali pir, ampak pol-pir. Kaj češ, sem pa zato kupil dva paketa. Tak za ziher, mene ne bo noben hebal s pirom 🙂

3. … plaže. In to lepe, mivkaste, z malo sence. Sicer tu ne vem, kaj je imel v mislih, razen tega, da si je vzel po nedelji še en dan počitka. In to ne od žene, ampak od otrok, ki mu jih je podarila ta-ista žena. Ja, ženske, spodaj lahko komentirate kolikor želite. Administrator ne bo brisal vaših politično, rasno, gensko, spolno in ovulacijsko nastrojenih komentarjev. Hvala za vaš čas, da mi razjasnite pomen sedmega in osmega dne. Sic.

Počitek na plaži Saint Aygulf

4. … delo. Verjetno je Bog že v prejšnjih dneh razmišljal o delu in ga tudi ustvaril oz. naredil. Težko verjamem, da delo paše v kontekst tega prispevka, saj se ga avtor že nasplošno brani, kaj šele v času dopusta. Podmladek seveda ni tega mnenja, in se je lotil porihtati mivkasto gradbišče.

Zaključna dela v gradbeništvu

Torej osmi dan je za nami, preživeli smo ga delno v supermarketu, kamor smo šli napolniti našo shrambo in hladilnik v zameno za praznenje naše denarnice, in namakanju naših teles v morju, ker smo v supermarketu pozabili kupiti sol. Tako smo posolili naš osmi dan potovanja. Še vedno sem na dieti brez popra. Še sam ne vem zakaj, a kot vse diete bo verjetno tudi ta prikazala rezultat, da se da brez biločesa, a na koncu nema svrhe.

Kot zanimiv dodatek k osmemu dnevu, bi dodal še prigodo, morda basen o recimo osmem grehu: Očitno je za naše polnjenje zalih izvedel tudi neznani nočni obiskovalec, ki pa se je zanimivo,  lotil le starih odvrženih stvari v košu za reciklirane odpadke. Ker izhajamo iz družine z obilico prebranimi kriminalnimi romani, smo kot osumljence za nočni pohod med odpadki osumili volka, lisico, divjega merjasca ali kot zadnjega in najmanj verjetnega storilca, psa belgijske družine, ki se je izmuznil glavi družine, katera kampira zraven nas v kampu. Nocoj bomo čuvali naš kamp in to v izmenah. Najprej vsi, potem nobeden. Mislim, da bo taktika delovala, saj bomo s tem presenetili vsiljivca in ne bo vedel, kdaj izbrati najprimernejši trenutek za brskanje po smeteh.

Pa prijeten deveti in naslednji n-ti dan. Aurva

Open post

7.dan- Na bazenu

Po dveh dneh vetra v kampu je včeraj končno bil lep sončen dan, idealen za poležavanje in kopanje na bazenu. Saj smo se kopali tudi prejšnja dva dni, a je veter bil kar nadležen in nas je celo zeblo. Ponoči sva z Emilom bolj slabo spala, ker nisva vedela ali bo šotor odpihnilo ali bo pa kakšna veja padla na nas. Ampak je vse bilo ok.

Aja, zadnjič nisem točno omenila, kje se v bistvu nahajamo, kje se nahaja ta kamp. Smo 5 km stran od morja, blizu mesta Frejus. Frejus pa je med St.Tropez-om in Cannes.

Ana in Luka sta se lepo navadila na življenje v kampu. Luka se pogumno bori z žužkofobijo. Zdaj malo manj paničari kot v začetku. Po njegovem so vse žuželke nevarne. Biolog sigurno ne bo, ko bo veliki.

Ana uživa na bazenih in toboganih. Luka mogoče malo manj, ker je spet malo bolj previdne sorte, rabi nekaj časa (beri: da ga mama zagrabi), da se namoči v bazenu. Še najbolj uživata na otroškem igrišču, ker se igrata in kjer jima domišljija dela sto na uro. V soboto zvečer so imeli kino na prostem za otroke in smo gledali risanko Zootopijo v francoskem jeziku, čeprav nismo nič razumeli. Včeraj zvečer je en band igral v živo muziko. Skrbijo v kampu, da se nonstop nekaj dogaja.

Šahovska partija, le kdo izgublja?!

Emil je spet menjal poklic (začasno). Postal je vodovodar. Nam je cev v kuhinji pod koritom dol padla oz.ne drži več objemka na cevi. In kot zakleto se to zgodi v nedeljo. Baje nam bodo danes (pon) to popravili.

Danes imamo v planu (končno) morje. Gremo na peščeno plažo Esclamandes. Jupiii…

Open post

4.dan- Arriverderci Italia, bienvenue en France

Po nekaj težavah s spletno stranjo in celemu dnevu brez wifi-ja, se spet javljamo.

Albengo smo zapustili spočiti in naspani. Z apartmajem Villamir smo bili zadovoljni, čeprav je bila hiša gostiteljev med samimi rastlinjaki. Zdaj vemo od kod prihajajo italijanski paradajzi. Pot proti Franciji je bila zanimiva, pestra in rahlo stresna.

Pa še ena anekdota iz te vožnje. Seveda je mene (Mojco) takoj na avtocesti stisnilo lulat. Postanek na prvem počivališču, par kovancev v roke za vsak slučaj in hop do wc-ja. Tam pa četica malih temnih žensk s pikami sredi čela. O, groza, za cel bus Indijk v vrsti za wc. Nič, gremo do naslednjega počivališča, saj ni tako hudo. Pa da ne boš spet tam mogla čakati, reče Emil. Pa se šalim in rečem, ja tam pa bo vrsta Kitajk čakala. In pridemo do naslednjega počivališča. Previdno gledava buse. Dva sta. Prvi poln upokojencev, o ne, to je lahko še hujše. Ampak so glih odhajali. Super. Letim proti wc-ju in še predno vstopim, zagledam tri Kitajke, ki gredo ven iz wc-ja. Pa saj ne moreš verjet. Pridem do wc-ja in četica Kitajk. 😣

Avtocesta po Liguriji ima nešteto tunelov. Italijani gradijo ceste očitno kar v vsak hrib ali goro, ki jim je na poti (oz.napoti).

Hitro smo se poslovili od Italije in prispeli v Francijo. Nismo se ustavljali v Sanremu, kot smo prvotno načrtovali, ampak je bil prvi cilj Monako. Bolj smo se mu bližali, več Porsche-jev in Lamburghinijev smo videvali. Spust do Monaka je bil pester, ko pa se pripelješ enkrat dol, pa samo gledaš. Blišč, glamur, ženske z botoks ustnicami in petkami moški v kravatah, ogromne jahte, ogromne stavbe, zidajo skorajda en po drugem, ker ni več prostora. Ampak važno je, da si je Emil izpolnil željo in odpeljal po stezi za formulo eno. Ko je prišel na “štart proge”, so se mu oči zasvetile, nasmeh na obrazu in gas po plinu. Z vrtoglavo hitrostjo, celih 30km/h smo začeli po progi, peljali mimo Casinoja, dva desna ovinka (se mi zdi) in že smo bili v tunelu, kjer smo pospešili na neverjetnih 60km/h. Progo smo nadaljevali ob morju, ob jahtah in prispeli do cilja z rokami v zraku. 😀 Ok, verjetno sem malo pretiravala, ampak nasmeh na obrazu in roke v zraku so pa bile. Moj vtis o progi: Kaj? Smo že? To je to?

Monako
Ozke ulice v Monaku
Pogled na graščino, Monako

V Monaku se nismo ustavljali, ker bi morali potem hitro domov. Smo se pa ustavili v Nici, kjer sva v Mcdonaldsu nahranila najina otroka, ki se razburljive vožnje po Monaku verjetno sploh ne spomnita. Je bila risanka preveč napeta in Monako premalo zanimiv.

Po Nici pa prihod v našo bazo- kamp Domaine de la Bergerie. Kamp s petimi zvezdicami. Več o njem pa v naslednjem prispevku.

 

 

Scroll to top