Tour de Alpe

Tour de Alpe

Pentlja okoli Alp

Potovanje po toskanskih gričih, v modrinah azurnega morja, čez sivkina polja Provanse in čez prelaze alpskih vrhov do osvežitve v ledeniških jezerih

Potopisne objave

Open post

Novo poletje, novo potovanje

Zadnji dve leti smo imeli smer jug, letos pa gremo na zahod. Ja, mislim zahod, v slovenskem pomenu besede. Zakaj zahod, kam zahod, kako to da ne vzhod, ali sever, ki bi bolj ustrezal glede na to, da smo se prej usmerjali na jug? Zato!
Pravzaprav pa zato, ker še tam nismo bili. Smo razmišljali ali bi šli v Bolgarijo pa potem mogoče do Egejskega morja, ali pa preprosto na Hrvaško ampak želja po videnju nekaj novega, morda drugačnega, je bila večja. Torej kot vsi dobro vemo, cilj je pot! Pot nas bo vodila mimo cilja in vmes se bomo zaustavili na poti in počakali, da nas čas malo ujame in nato prek ciljev nadaljevali po spontano zastavljeni poti.
Zaenkrat imamo rezervirano prenočišče v Toskani, kmečki turizem z bazenom za dve noči, po ogledu dveh treh krajev v Toskani, gremo morda na teritorij Pet zemlja, nato bi pot nadaljevali ob Ligurskem morju in prespali v kampu nekje med Genovo in Francijo. Sledila bi vožnja po cesti skozi francosko riviero do kampa v bližini Frejusa. Tam bi počakali čas, da nas najde in bi se ustavili za dober teden.
Nato bi radi videli še kanjon Verdon, provansalska polja in mesteca, vzpon maillot jaune na Grand Colombier, vile ob ženevskem jezeru, mogoče Wengen, italijanska severna jezera in naš dom.
Cilj potovanja je, da čas preživimo skupaj, da spoznamo nove kraje in da se imamo fajn.

Open post

Tour de France

Če se nam bo dalo voziti tako severno proti ženevskemu jezeru, bomo skušali 9 julija ujeti 9 etapo Francoske pentlje. Etapa bo groska s tremi gorskimi cilji in na enega se bomo skušali prebiti tudi mi. Gre za Grand Colombier. V bližino 1501 metrov visoke gore bi prišli že dan prej, to je v kamp VIVACAMP Le Colombier  pod to goro in tam prespali, ter se dopoldan odpravili proti vrhu in tam nekje počakali na karavano. Seveda bomo s kredo tudi popisali tla, na široko razprli slovensko zastavo in počeli pač te klasične kolesarsko navijaške vragolije.

Open post

Toskana – Mugello pit stop

Tako, pa smo začeli naše malo potovanje. Za začetek najprej malo po apeninih, nato ob ligurskem morju do Azurnega in potem verjetno še polizat kakšen ledenik v Alpah in nato nazaj domov.

Glede prenočišč je prišlo do ene ugodne spremembe. Pa tu, kot je v naši navadi, ne gre za finančno ugodnost, temveč za ugodnost v smislu udobja. Spremenili smo lokacijo in turistično kategorijo tretje nočitve. Namesto kampiranja smo rezervirali apartma. Spali bomo blizu mesta Albenga, nekje na polovici med Genovo in ita-fra mejo.

No pa povrsti, tako kot so “hiše v trsti”!

Kot naslov pove, ima vsaka pot kakšen postanek. No mi smo imeli postanek in to malo daljši kot so to ponavadi pit-stopi na dirkah na bližnjem dirkališču v Mugellu. Pa mi smo tankali sebe in ne dirkalnik, pa menjavali nismo gum ampak plavalne tehnike ob namakanju v topli vodi toskanskega jezera. Ime jezera je Lago di Bilancino, torej jaz bi to prevedel v jezero MalaBilanca.

Ana in Luka sta neumorno skušala ujeti vsaj eno izmed stotih radovednih rib, a jima žal ni uspelo. Za razliko od mene, ki pa mi je uspelo ujeti utrinek našega mini piknika. Mimogrede, Vida, nekaj nas je ob teh trenutkih polnih ust, vleklo k tebi in tvojemu nedeljskemu praznovanju rojstnega dneva.

Open post

Počitek na toskanski način

No, pa smo prispeli, da se po dokaj nenaporni poti odpočijemo. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj sploh potujemo nekam daleč, da bi tam počivali od utrujenosti od prepotovane razdalje. Zakaj ne bi ostali doma in sploh ne bi rabili počivati, saj nismo nikamor potovali. Aja, pa saj to delamo vsak dan. Da zaključim še nezaključeno misel: na pot gremo zato, da bi bili utrujeni od poti. Analogno na prejšnji aksiom, pa si bom kot javni uslužbenec drznil zapisati: doma ostanemo zato, da bi si želeli biti utrujeni od prihajajoče poti.

Nastanjeni smo v Agriturismo Fattoria Di Colleoli. Zdaj ta Agriturismo ima sicer res eno kravo, a je ta žal nepremična in plastična. Imajo pa tudi dosti oljk, stolov za sedet in tudi takih za na pol sedet oziroma ležat, dosti ležalnikov in kar nekaj senc, kamor lahko te premičnine postaviš. Torej imajo vse potrebno za poležavat in tega smo se tudi najprej lotili. Tu se moram pohvalit, da nama z Mojco to kar gre.

Imajo pa na veliko veselje Ane in Luke tudi bazen. In to takšen, ki ima del za otroke s skritim prehodom oz. se bom bolj doživeto izrazil, s skritim preplovom povezan z delom, kjer je voda malo globlja. Na tem mestu pronto informacioni per tutti Babi: max globina je 160 cm in ja, nenehno paziva na tamaladva. Kot dokazno gradivo prilagam spodnji slikovni material:

Čofotanje

In še nadzorni položaj matere v reševalni opravi brez vidnega obroča

Obsijana s soncem

No to je to, kot ste vajeni, je po koncu informiranja vedno na vrsti vreme. Včeraj je bilo vroče, tam do 36 stopinj, ponoči je bilo znosno, a brez vetriča, zjutraj pa je grmelo in za pet minut celo deževalo. Obeti: vreme bo, sonce bo sijalo do njegovega zahoda, nato bo na presenečenje vseh slepih večurno obdobje brez sonca, tako da takrat ne bomo potrebovali sončnih pokrival in zaščitne kreme, ampak pokrival in krem proti komarjem.

Open post

2.dan- Vožnja po Toskani, San Gimignano in Volterra

Eno hitro javljanje. Wifi ni glih super tukaj, pa še k nevihti se pripravlja. Sicer je naš tretji dan, ampak slike so od včeraj.

Naš apartma in masterchef v gatah

Včeraj popoldne smo naredili eno krožno pot Colleioli-San Gimignano-Volterra-Colleioli.

Pogled proti San Gimignano
Pogled proti Volterri
Čarovnica na delu 😀

Danes krenemo proti zahodu, najprej Pisa, nato skok v morje in na koncu Albenga, kjer prespimo.

 

Open post

3.dan- Pisa, Vožnja do Albenge (Ligurija)

Včeraj smo se poslovili od Toskane in naše baze Agriturisma Colleoli. Z apartmajem smo bili zelo zadovoljni, bil je čist, velik in zelo podeželski. Punce na recepciji so bili prijazne.

Najprej smo mislili, da smo prišli v neko “jogo skupnost”. Namreč, ko smo prispeli in se na recepciji prijavljali, smo videli en kup mladih žensk na glavah obrnjenih. Kasneje smo izvedeli, da te punce delajo izpit za jogo vaditeljico. In potem pridejo glasni Deanoviči in zmotijo njihov om. 😀 Ne, saj ni bilo tako hudo. Je pa bil ta kmečki turizem tudi za otroke, ker so imeli otroško igralnico, igrišče in otroški bazen. Mala dva sta uživala v bazenu, midva pa v miru (kolikor se je pač dalo ob občasnem tožarjenju in kričanju). Lepo je bilo v Toskani.

Igralnica

Aja, glede vožnje po Toskani, ko smo šli do San Gimignana in Volterre. To ni glih za otroke, ker jima je bila največja atrakcija, ko smo se peljali mimo zaporov, velikosti našega Doba.

Pa še to. Ana ugotavlja, da so tu v Italiji ženske manjše rasti oz.kot ona pravi, da so velike kot ona.

Pot do Pise in naprej do Albenge je bila kar pestra. Občasni nalivi in nevihte so nas redno spremljali, ampak na srečo nič hujšega. Še najbolj smo tekli pred vetrom v Pisi, kjer so naenkrat začeli padati  kozarci iz miz in v zrak letet marele. V Pisi je bila klasika, gneča ljudi iz celega sveta. Videli smo ta stolp, res visi.

 

Ja, tudi to pozo smo morali poskusit.

Pot smo nadaljevali so Albenge, tu smo šli zvečer na večerjo in si res privoščili pravo italijansko kuhinjo. Vse je bilo zelo okusno.

Načrt za naprej je takšen: smer Francija. Peljali se bomo po cesti Grande Corniche oz.cesta klifov, ki je baje zelo lepa za vožnjo. Videli bomo Cannes, Monako, kjer se bo Emil prelevil v Formula 1 dirkača. Baje pozna progo na pamet. Bomo videli. Videli bomo še Nico in potem naprej do naše baze za en teden kamp Domaine de Bergerie.

Lep pozdrav v Slovenijo.

 

 

 

Open post

4.dan- Arriverderci Italia, bienvenue en France

Po nekaj težavah s spletno stranjo in celemu dnevu brez wifi-ja, se spet javljamo.

Albengo smo zapustili spočiti in naspani. Z apartmajem Villamir smo bili zadovoljni, čeprav je bila hiša gostiteljev med samimi rastlinjaki. Zdaj vemo od kod prihajajo italijanski paradajzi. Pot proti Franciji je bila zanimiva, pestra in rahlo stresna.

Pa še ena anekdota iz te vožnje. Seveda je mene (Mojco) takoj na avtocesti stisnilo lulat. Postanek na prvem počivališču, par kovancev v roke za vsak slučaj in hop do wc-ja. Tam pa četica malih temnih žensk s pikami sredi čela. O, groza, za cel bus Indijk v vrsti za wc. Nič, gremo do naslednjega počivališča, saj ni tako hudo. Pa da ne boš spet tam mogla čakati, reče Emil. Pa se šalim in rečem, ja tam pa bo vrsta Kitajk čakala. In pridemo do naslednjega počivališča. Previdno gledava buse. Dva sta. Prvi poln upokojencev, o ne, to je lahko še hujše. Ampak so glih odhajali. Super. Letim proti wc-ju in še predno vstopim, zagledam tri Kitajke, ki gredo ven iz wc-ja. Pa saj ne moreš verjet. Pridem do wc-ja in četica Kitajk. 😣

Avtocesta po Liguriji ima nešteto tunelov. Italijani gradijo ceste očitno kar v vsak hrib ali goro, ki jim je na poti (oz.napoti).

Hitro smo se poslovili od Italije in prispeli v Francijo. Nismo se ustavljali v Sanremu, kot smo prvotno načrtovali, ampak je bil prvi cilj Monako. Bolj smo se mu bližali, več Porsche-jev in Lamburghinijev smo videvali. Spust do Monaka je bil pester, ko pa se pripelješ enkrat dol, pa samo gledaš. Blišč, glamur, ženske z botoks ustnicami in petkami moški v kravatah, ogromne jahte, ogromne stavbe, zidajo skorajda en po drugem, ker ni več prostora. Ampak važno je, da si je Emil izpolnil željo in odpeljal po stezi za formulo eno. Ko je prišel na “štart proge”, so se mu oči zasvetile, nasmeh na obrazu in gas po plinu. Z vrtoglavo hitrostjo, celih 30km/h smo začeli po progi, peljali mimo Casinoja, dva desna ovinka (se mi zdi) in že smo bili v tunelu, kjer smo pospešili na neverjetnih 60km/h. Progo smo nadaljevali ob morju, ob jahtah in prispeli do cilja z rokami v zraku. 😀 Ok, verjetno sem malo pretiravala, ampak nasmeh na obrazu in roke v zraku so pa bile. Moj vtis o progi: Kaj? Smo že? To je to?

Monako
Ozke ulice v Monaku
Pogled na graščino, Monako

V Monaku se nismo ustavljali, ker bi morali potem hitro domov. Smo se pa ustavili v Nici, kjer sva v Mcdonaldsu nahranila najina otroka, ki se razburljive vožnje po Monaku verjetno sploh ne spomnita. Je bila risanka preveč napeta in Monako premalo zanimiv.

Po Nici pa prihod v našo bazo- kamp Domaine de la Bergerie. Kamp s petimi zvezdicami. Več o njem pa v naslednjem prispevku.

 

 

Open post

5. in 6.dan- Kamp Domaine de la Bergerie

V kampu smo že dva dni. Dobili smo lepo, veliko in senčno parcelo za naš šotor s posebnim dodatkom- lastno kuhinjo in kopalnico z wc-jem.

Naš baza

Kamp ima pet zvezdic in vse kar si želiš, od bazenov vseh vrst s tobogani in đakuziji. Pravi raj za male in velike otroke.

Bazeni
Tobogani
Špric plac

Za otroke imajo tudi otroško igrišče.

Otroško igrišče

Imajo tudi igrišča za večje otroke, npr.balininišče (za upokojence), odbojkarsko in nogometno igrišče, namizni tenis, streljanje z lokom…

V kampu je tudi mini ranč, kjer imajo ponije in osle, kokoške in zajčke.

Za nas odrasle nudijo še savne, masaže, varstvo otrok, veliko je vadb od joge od a do ž do zumbe, ponujajo tečaj kuhanja, v glavnem ni da ni… Tudi trgovina je založena kot naš mali mercator pred blokom, edino pač malo dražja.

Kuhamo si zdaj sami. Spodaj pa je primer večerje, seveda za odrasle. Mala dva sta itak na nuteli. 🙂

Francoska večerja z italijanskim vinom

Posts navigation

1 2