Atlanta

Open post

Pa sva uspela!

Skok čez lužo je bil uspešen, čeprav bi si želela, da bi bil le skok. Trenutno sva v pojstli v hotelu. Emil že drema, jaz pa še z zadnjimi atomi pišem ta post. Pot se je vlekla, saj smo leteli vse do Islandije, preko Kanade do Atlante. Pogledala sva skoraj vse filme na letalu, odigrala vse igrice, poslušala muziko… Je kar šlo…do izkrcanja. Potem pa se te podajajo kot pingpong žogico. Prva procedura je na carini. Po eni uri čakanja v koloni, sva celo prišla do nič kaj nasmejanega delavca na carini z črnimi rokavicami. Zakaj si prišel v ZDA? Kdaj greš domov? Pa take sprašujejo…. Vzamejo ti prstne odtise in te za “spomin” fotografirajo. Le da slike ne dobiš. Potem te ustavijo, ker imaš dve jabolki v ročni prtljagi. In sta šli jabolki svojo pot. Potem te slečejo (no le jakne) in sezujejo, spet pregledajo ročno prtljago. Na koncu moraš, ko celo prispeš do svojih kufrov celih 2 sekundi, na vlak spet po kufre. V glavnem sva ugotovila, da je glede tega EU meka! Da ne rečem, kak sem bila navdušena nad munchensko železniško postajo in letališčem.
Zmatrana od poti sva si še privoščila pravo ameriško večerjo: Philly cheese steak in Chicken strings, seveda s Coca Colo.
Aja, pa še to. Ljudje so pa tu zelo prijazni in radovedni. Na vsakem koraku so naju ustavljali in spraševali kam sva namenjena, od kod prihajava… In vsakokrat so nama pomagali. No zanimivo je to, da so vedno Emila ustavljali in to spraševali. Zaradi njegove zmedenosti ali brade?!? hmm… 🙂
Torej lep pozdrav vsem v Slovenijo in lejko nouč. Prve slikice pridejo jutri.

Open post

Prvi in drugi vtisi

Glede letala sem najprej pojedel tri persene, na letalu pa se še odžejal s štirimi malimi Bitburger (to je nemško pivo za tiste, ki raje jeste kot pijete). 🙂
Drejč za planetarij sploh nisem vedel da je tu. Bom pogledal kako je s tem. Bom pa šel danes še v aquarium, cnn center, na liter coca-cole, pa potem še z Mojco na NBA tekmo (baje pride Jordan kot nov lastnik gostujoče ekipe).
Včeraj sem bil na NHL hokeju. Sem nekaj lutal okoli dvorane in  mi je ena policistka dala karto in sem šel not. Dvorana pol polna in danes berem, da je nas je bilo 12000. Vsi jedli in pili med tekmo (le jaz ne->lahko pivo 7 dolarjev, a-a=, ki pa je trajala z vsemi premori in igrami in padali in luštnimi čistilkami leda cele 3 ure.

Mojca je bila včeraj na otvoritvi konference in pravi, da je prvi vtis v redu. Danes ima ves dan predavanja, baje so kratka cca 45 min in tudi teme zanimivo nastavljene, tako da verjamem, da ji ne bo tako hudo kot na faxu.

Ajd, hvala za komentarje

Open post

Tretji dan

Da spet nekaj jaz napišem, ker je Emila spet vrglo. Sladko drema.
Meni se je konferenca začela s polno paro. Vsak dan do ponedeljka traja od 7h do 18h. Vmes so neki pol urni odmori, ampak kljub temu je kar naporno. Ampak, gre. Predvsem z zgodnjim vstajanjem sploh nimam težav, saj se že ob 4 zjutraj zbudim in gledam uro. To bi po našem času bila 9 ura. Zdaj zvečer sva hotela it na košarkaško tekmo, pa je najcenejša vstopnica stala 30 dolarjev. Pa sva rekla, da bova v nedeljo šla, pa bova prej kupila karte. Tak da sva potem šla v CNN center, ki je čist zraven oz.je povezan s Phillips areno, nekaj pojest.
Ja hrana. Nikakor se je ne morem navadit. Toliko hitre hrane res nisem pričakovala. Vedela sem da je je dosti, ampak da je na vsakem metru neka fast food, to pa res nisem pričakovala. Problem je še, ker je ta njihova hrana ali sladka ali pekoča. 🙂 Skoraj obvezno je sladka, zajtrk je sladki (žal ne poznajo paštete :)), kosilo, večerja vse je sladko. Ja posledično je zato dosti debelih (ogromnih) ljudi. Potem pa še nikjer ni navadne trgovine, (ali pa sva midva slepa) da na pekarno sploh ne pomislim, kjer bi lahko kupila kruh.
Moje ugotovitve v Atlanti: čeprav ni več rasne diskriminacije, še vedno opaziš, da se črnci družijo s črnci in belci z belci.
Druga ugotovitev: Zunaj je 16 stopinj in ljudje se oblečejo kar v kratke hlače in majčke, tudi japonke nosijo. Vsi, od otrok do starejših, še posebej pa črnci. 🙂 Le jaz zgledam ko neko čudo z ledene dobe z mojo jakno in plaščem. Ko jih vidim, me kar zazebe. 🙂
Tretja ugotovitev: Domačini so zelo odprti, radovedni in prijazni. Kar tak mimogrede te nagovorijo na ulici, na wc-ju… Evropejci ponavadi tega ne delamo, smo bolj zaprte narave.
Četrta ugotovitev: Kava mi je pa fejst všeč.
Še Emilova ugotovitev: Pir je volj voden.
Ok, dovolj nakladanja. Vsem lep pozdrav, še posebej pridnima mamama, ki tak lepo pišeta komentarje. Tudi tebi ati, da ne boš izločen. 🙂
See ya!

Open post

Četrti dan v Atlanti

Hellou!
En lep južnjaški pozdrav vsem. Vsak dan je bolj in bolj zanimiv v tem mestu Coca Cole. Danes sva šla, po nasvetu domačina, v Varsity. Rekel je, da je to ena v redu restavracija z tipično južnjaško hrano. Po spodnji slikici lahko vidite, kaj sva jedla. Emilove besede: “poden od podna”. Tisti drekec v kruhu je Emilov Chiliburger. 🙂 Jutri greva na steake, dovolj imava hitre hrane in coca cole. Danes sva ugotovila, da američani nimajo alkoholikov, ampak cocacolike 🙂
Drugače pa je mesto res zanimivo, na eni ulici luksuzni hoteli in trgovine, že v sosednji ulici pa revščina. Veliko je brezdomcev, ki so sicer neškodljivi, je pa malce nerodno, ker se Emil “rad” zaplete v pogovor z njimi in ta moja dobra dušica jim da vedno par centekov. Tudi nasilja je kar nekaj, vsak dan vidiva po TV-ju, da se streljajo…. Ampak midva se ne počutiva nič kaj ogroženo, mene malo stisne, ko moram zjutraj še v temi it na konferenco.
Drugače pa je Emil danes obiskal muzej, kjer imajo dinozavre, včeraj je bil v akvariju, jutri pa gre na CNN na avdicijo za voditelja športne informativne oddaje. Atlanto ima zdaj že v malem žepu.
Alica, ups pardon, Drejč sem mislila, hvala za poglobljeno poročilo o Planici.
Upam, da vas ne bo odpihnilo tam v Sloveniji. Tu je bil danes taaak lep dan, 22 stopinj, a žal so že jutri napovedane padavine. Tak to bo zaenkrat vse, se pišemo spet jutri.

Kosilo v Varsity

Emilov drekec ali Chilliburger 🙂

Open post

Adijo Atlanta, pozdravljen Novi Jork Mesto

Ecola, we are still alive (prevod: za zdaj sva še živa)!

Komu se ne da brat, naj pogleda sestro.

V Atlanti sva tudi dobro jedla. V samem centru sva šla v najbolj internacionalni lokal, Hard Rock Cafe. Mojca je jedla “znane fajite” (ne vem po kom znane, verjetno kakšnem mehiškem kitaristu), jaz pa sem đo pišeka po južnjaško. Tak da Igi hrana na jugu je sladka in tudi dobra. Pivo pa tudi Budweiser, Sam Adams, ipd so vredu. Tudi Southern Confort je fajn. 🙂

Bil sem tudi na avtu sejmu, kjer nisem videl dosti hostes, ampak dosti avtov. In to velikih in malo večjih. med njimi tudi kakšen manjši (mazda 2 in Ford Fiesta), ki pa sta bila bolj v posmeh kot pa resna predstavitev. Pil sem tudi pol-litersko kavo, katere sem tudi pol spil.

Zvečer v nedeljo nisva uspela dobiti karte za košarko, tako da sva bila malo žalostna. Nič ne de, plan glede NBA tekme je še: 1 tekma v Madison Square Garden ( ni nama uspelo), ena izmed dveh tekem v New Jerseju.

Ok pot v NYC, je bila dolga: let je bil napovedan ob pol petih, midva sva bila na letališču že ob pol enih zaradi pričakovanih varnostnih pregledov. No pregledali so naju normalno, kot da sva človeka in bila v 15 minutah že v boarding prostorih. Juhu. In eno uro pred poletom spremenijo čas odhoda za dobri dve uri na 6:50. Let je bil bolj nemiren kot miren (isto kot jaz v primerjavi z Mojco), pristanek pa opravljen v megli in dežu s končnim spontanim ploskanjem (predvidevam da ne meni)  prešvicanih sopotnikov.

Letališče LaGuardia izgleda kot kakšno južno ameriško letališče. Iz letala skorajda izstopiš na ulico. Poln avtobus M60 naju odloži v Harlemu, kjer ob nalivu po petkratnem zvonenju dočakama odpirajoča vrata hostla. Pisanje prevzela Mojca. Ja, tu pa so nama malo kolena zaklecala. Sva že mislila, da nama sredi naliva in noči ne bo noben odprl vrata. Ampak je šlo brez problema, dobila sva lepo sobo, cca 6m dolgo in 3,5 m široko. Pogled imava na praktično nič 🙂 Je prenovljen hostel, na novo prebeljen, še zdaj po laku smrdi (da se lažje spi). Vse je super s hostlom, le v sobi manjkajo neke omare, police, miza ali pa vsaj stol. Ker imava v sobi le posteljo in koš za smeti. Ampak verjetno bodo to tudi sčasoma opremili.

Torej danes, sva dan začela z zajtrkom v hostlu in se počasi odpravila v mesto. Šla sva na bus in si ogledala z busa Broadway. Izstopila sva v Times Square in doživela prvi utrip New Yorka. Vau, to pa je mesto, ki živi. Sicer ni bilo gužve, sva pričakovala večjo. Drugače pa sva še danes vidla American Museum of Natural History (super planetarij show), četri Soho, Little Italy (tu sva šla na odlično  večerjo), China Town, Madison Square Garden (od zunaj sva si pogajala za karte s preprodajalci, a neuspešno-po eni strani pa tudi dobro, ker je veliko ponarejevalcev), stolpnico Empire State Building (nisva še šla gor)….

Jutri bi naj bilo lepo vreme, tak da greva na en nebotičnik in z ladjico okrog Manhatna.

Nekaj slik od New Yorka bodo objavljene na strani New  York City,  slike od Atlante z vrha enega nebotičnika, na katerem je bil Emil, pa na strani Atlante.

Lep pozdrav vsem!

Mojca in Emil

One thought on “Atlanta

  1. Odgovori
    Mama Vida - 19. marec, 2010

    Lepe slike. Emil praviš pekoče kosilo, vendar zraven nekaj manjka(velko pivo).
    Tistega malega zaspanca bi jaz tudi imela doma. Kak je srčkan.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja