New York City

Open post

Adijo Atlanta, pozdravljen Novi Jork Mesto

Ecola, we are still alive (prevod: za zdaj sva še živa)!

Komu se ne da brat, naj pogleda sestro.

V Atlanti sva tudi dobro jedla. V samem centru sva šla v najbolj internacionalni lokal, Hard Rock Cafe. Mojca je jedla “znane fajite” (ne vem po kom znane, verjetno kakšnem mehiškem kitaristu), jaz pa sem đo pišeka po južnjaško. Tak da Igi hrana na jugu je sladka in tudi dobra. Pivo pa tudi Budweiser, Sam Adams, ipd so vredu. Tudi Southern Confort je fajn. 🙂

Bil sem tudi na avtu sejmu, kjer nisem videl dosti hostes, ampak dosti avtov. In to velikih in malo večjih. med njimi tudi kakšen manjši (mazda 2 in Ford Fiesta), ki pa sta bila bolj v posmeh kot pa resna predstavitev. Pil sem tudi pol-litersko kavo, katere sem tudi pol spil.

Zvečer v nedeljo nisva uspela dobiti karte za košarko, tako da sva bila malo žalostna. Nič ne de, plan glede NBA tekme je še: 1 tekma v Madison Square Garden ( ni nama uspelo), ena izmed dveh tekem v New Jerseju.

Ok pot v NYC, je bila dolga: let je bil napovedan ob pol petih, midva sva bila na letališču že ob pol enih zaradi pričakovanih varnostnih pregledov. No pregledali so naju normalno, kot da sva človeka in bila v 15 minutah že v boarding prostorih. Juhu. In eno uro pred poletom spremenijo čas odhoda za dobri dve uri na 6:50. Let je bil bolj nemiren kot miren (isto kot jaz v primerjavi z Mojco), pristanek pa opravljen v megli in dežu s končnim spontanim ploskanjem (predvidevam da ne meni)  prešvicanih sopotnikov.

Letališče LaGuardia izgleda kot kakšno južno ameriško letališče. Iz letala skorajda izstopiš na ulico. Poln avtobus M60 naju odloži v Harlemu, kjer ob nalivu po petkratnem zvonenju dočakama odpirajoča vrata hostla. Pisanje prevzela Mojca. Ja, tu pa so nama malo kolena zaklecala. Sva že mislila, da nama sredi naliva in noči ne bo noben odprl vrata. Ampak je šlo brez problema, dobila sva lepo sobo, cca 6m dolgo in 3,5 m široko. Pogled imava na praktično nič 🙂 Je prenovljen hostel, na novo prebeljen, še zdaj po laku smrdi (da se lažje spi). Vse je super s hostlom, le v sobi manjkajo neke omare, police, miza ali pa vsaj stol. Ker imava v sobi le posteljo in koš za smeti. Ampak verjetno bodo to tudi sčasoma opremili.

Torej danes, sva dan začela z zajtrkom v hostlu in se počasi odpravila v mesto. Šla sva na bus in si ogledala z busa Broadway. Izstopila sva v Times Square in doživela prvi utrip New Yorka. Vau, to pa je mesto, ki živi. Sicer ni bilo gužve, sva pričakovala večjo. Drugače pa sva še danes vidla American Museum of Natural History (super planetarij show), četri Soho, Little Italy (tu sva šla na odlično  večerjo), China Town, Madison Square Garden (od zunaj sva si pogajala za karte s preprodajalci, a neuspešno-po eni strani pa tudi dobro, ker je veliko ponarejevalcev), stolpnico Empire State Building (nisva še šla gor)….

Jutri bi naj bilo lepo vreme, tak da greva na en nebotičnik in z ladjico okrog Manhatna.

Nekaj slik od New Yorka bodo objavljene na strani New  York City,  slike od Atlante z vrha enega nebotičnika, na katerem je bil Emil, pa na strani Atlante.

Lep pozdrav vsem!

Mojca in Emil

Open post

New York, New York…

Da nakratko opiševa včerajšnji dan. Kot ste že lahko videli, Emilu se je uresničila želja in končno ga je tu v Harlemu (črnska četrt) postrigel čisto ta pravi črnec! 🙂 Frizura in britje- 12 dolarjev, kar je približno 10 eur.
Naslednji cilj je bil Empire State Building. Se kar načakaš, predno prideš na vrh. Zadnjih 6 nadstropij sva šla kar peš, ker je bila taka gužva pri dvigalih. In končno 86.nadstropje in mesto imaš na dlani. Res lepi razgled, čist neki drugi svet kot pa ta naš.
Kosilo v znamenitem Burger Kingu, tisti Mcdonalds (7 nadstropni) pa še nisva vidla. Kje bi se naj nahajal?
Vožnja z ladjico okrog Manhatna je bila lepa, malo vetrovna, ampak tudi nekaj posebnega. Končno sva tu vidla gospo z japonkami oz.kip svobode.
To je bil vglavnem včerajšnji dan, tistih 15 sekund slave na Times Square-u, ki sva jih namenila najinima mamama, sva pa požela včeraj. Lep feeling videt svojo faco sredi Times Square-a.
Tak šibava zdaj v Central Park in Financial District, iskat dnar, ki nama tak lepo puhti. 🙂
Lep pozdrav.

Open post

Ostajava v Harlemu…

Tak odločitev je padla. Ostajava v tej vasici. Rezervirala sva si skorajda sosednji hostel tu v Harlemu. Zadnje tri dni bova preživela še vedno aktivno- tekla bova njujorški maraton. Ne, ne hecava se. Je pa skoraj isto naporno, le medalje ne dobiš in zastonj malice. No vglavnem morava še it na Brooklyn Bridge, Madame Tussauds (se slikat z Bradom Pittom in Pete-om Samprasom; slednjega ima Emil željo videt), zvečer pa še na Rockfeller stolpnico videt New York ponoči, pa še en muzej je v planu, kateri pa ne vem (Emil je moj vodič in garmin)Mojka pa moja jamrinka. 🙂

Danes se je zelo ohladilo v tem Big City-u, tak da Igi hvala za idejo, ampak piknik v parku odpade. Drugače pa sva danes obdelala Metropolitan Museum, videla polno grških in rimskih kipov, egipčanski tempelj, slike, tudi znameniti avtoportret Vinca van Gogha, Renoira, Moneta…. Zdržala sva samo cca 4 ure. Muzeji izčrpavajo. 🙂 Lakoto sva potešila v China Townu, izbirala sva med vietnamsko ali malezijsko kuhinjo in se odločila za slednjo. Nisva vedla kaj naročava, le da je bil piščanec. Emil je celo vedel, da bo s curry-em in pekoč. Na koncu sva bila dokaj zadovoljna, le mene je malo motil vrat od kure v glavni jedi. :)Prišla sva do sklepa, da malezijska hrana temelji na juhah.

Drugače pa je China Town res zanimiva četrt, vse piše v kitajščini, kot da si res tam na Kitajskem. Je meka za ponaredke. Kupila sem si torbico Dolce Gabanna za 20 dolarjev, Chanelova bela mi je bila tudi všeč, ampak malo predraga (35 dolarjev). Veliko je še Rolex ur, sončnih očal, ni da ni… Nakupila sva še par daril-juhu. Če ima kdo še kakšno željo, da mu kaj prineseva z NY, ima zdaj zadnjo šanso (št. mojega tekočega računa vam sporočim naknadno :)). Cene pa so tak tak, na stotine trgovin, a nizke cene moraš kar poiskat.

Uživajte v vikendu. Mama Vida in Ati Stanko fajn feštajta na abrahamu in prenesita lepe pozdrave slavljenki. Javljanje v živo iz Times Square bo takoj po torti. 🙂

Open post

Jazz on the Lenox

Zdravo!

Pozdrav iz  novega hostla. Ni ravno nov, prej star, je pa nov za naju. Spala sva v sobi za 8, no Mojca ni kaj dosti spala. Preganjale so jo slike napol nagih spečih cimrov. 🙂 Sami mladi žrebci.

Vidiva, da ste prestavili uro. Tako je zdaj spet 6 ur razlike med nami. V soboto sva bila v pristanišču, kjer so se verjetno izkrcali vsi ti njujorčani. Potem sva se peljala skozi chinatown in malo kupovala. juhu.

Zvečer sva pa si pogledala new york z višine, z rockefellerjevega centra. Super mesto. Mrzlo pa ko na babnem polju. Na enem zaslonu je pisalo nič stopinj celzija. Brrr. Pa še veter.

Malo že pogrešava dom, pa čeprav je to Ljubljana. 🙂

Danes še greva v dva muzeja (optimistični načrt). To sta muzej ena in muzej dva. 🙂  Vse kar je bilo v kupljenem paketu vstopnic bova porabila, tak da sva kar pridna.

Ajd lepo se imejte v pomladi, sem videl napoved: prinašava deževno in mrzlo vreme. Tukaj je do zdaj deževalo le takrat, ko sva čakala na letališču, tako da imava srečo. Trikrat se bom potrkal po lesu, čelinki.

Pun kufer imava vsega-dobesedno.Kufre imava pune, da že vse ven gleda. Mama Vida pripravi Stankoja, da bo popravljal zadrgo. 🙂 Upam, da bo zdržala (mama Vida namreč).

Open post

Zadnji dan 🙁

Evo, pa tudi ta dan mora prit. Danes pa v New Yorku dežuje. Zadnji dan bova izkoristila za ogled NBA tekme, če nama bo ratalo. Morava prit v New Jersey, ki pa je kot Kuba, težko dostopen. En mostek pa dva tunelčka gresta na ono stran, medtem ko na Bronx, Brooklyn in Queens vodijo vsaj 5 mostov. Ampak ker je New Jersey pač druga zvezna država, je malo težje dostopen. Šla bova tudi v Bronx (uuu, črnska četrt) si pogledat stadium jenkijev.

Moram še omenit, da sva se zadnjič, mislim, da je bila sobota zvečer, znašla v prizoru kot iz filma. Policaji so tu v Harlemu aretirali tukajšnjo mularijo. Midva sva pa hotela skočit po pivo. 🙂  Sva se hitro obrnila in šla nazaj v hostel.

Včeraj sva bila v dveh muzejih, muzej moderne umetnosti in Madame Tusseauds. Oba sta bila bolj tak tak, sem od slednjega pričakovala več, glede na to, da te fajn pokasirajo (66 dolarjev za oba ob 10 dolarjev popusta). Sva pa bila v ful velki knjigarni in ugotovila, da imajo ful poceni knjige.

Zdaj glih zajtrkujeva v hostlu. Vsak dan spiva vsaj do 10.ure, tak da nama bo težko privajat se na evropski čas. Ugotavljava, da sva prestara za hostle. Vroče vode ni, ko bi se rad stuširal, je pa pač poceni in za mlade, ki jih je tu dosti (predvsem Nemcev).

Mama Vida in mama Marija pripravita šunko in jajčka, ker že komaj čakam na domačo hrano (Emil je zadovoljen s tukajšnjo hrano).

Lep pozdrav vsem.

Open post

The end

Zdaj že pišem iz LJ in to je zadnja objava s tega bloga, tak da ste rešeni “spama”.

V ponedeljek sva zadnji dan preživela v deževnem vremenu: motala se okoli prodajalne mobilnih telefonov, jedla čevape, šla v New Jersey na NBA tekmo. Juhu. NBA tekma za konec, pa še domači so zmagali.

GSM-a nisva kupila, ker mi je bil prodajalec in trgovina bolj taka, sumljiva (imam tak odnos do autohendlerjev ,gsmhendlerjev in pchendlerjev). Cene pri tem mutibariču so dokaj ugodne, niso pa ne vem kaj. Pri pravih prodajalcih pa ni večje razlike glede tistih telefonov, ki so brez vezave in našimi evropskimi.

Čevapi v NY so dobri, niso pa kot pri Hađiji. S kelnarco smo se pogovarjali v srbo-hrvaškem in angleškem jeziku. Na angleščino nam je avtomatsko preskakovalo. Ob čevapih s kajmakom in karlovačkem smo poslušali Bajago in Bijelo dugme. Kot doma :). Sicer pa lepinja ni bila taka kot pri nas, malo kompaktnejša, čevapi pa se niso tako topili v ustih. Pir pa je bil pol literski in hladen, pa natočil sem si ga lahko v nam znan krigl.

nba_1

NBA je pač NBA, magari igra zadnje uvrščeno moštvo New Jersey proti San Antoniu. Proti NJ sva se peljala z vlakom iz Penn station do prve postaje v Jerseyu, od koder pa so nas vozili s posebnimi avtobusi do cca 10 km oddaljene dvorane IZOD. Karti vredni 40 $ sva kupila  za 20 $/osebo, tako da nisva imela najslabših mest, najboljših pa še manj. 🙂 Dvorana je bila polna špank in špansko govorečih in fast food jedečih ljudi. Španci? Ginobili-argentinec ni igral, je pa pri domačih Netsih igral en Lopez, vendar je bil Američan. Igral je Duncan, Parkerja pa tudi ni bilo. Privoščila sva si kokice in vodo, za to plačala velikih 8 dolarjev, za prav tako sem pa prišparal, ker nisem pil piva. DRAGO!!! Vsi pa so nekaj jedli in pili. Zaslužijo več od hrane kot pa od vstopnic in dresov.

Pot nazaj domov se je začela in končala nevihtno. Od hostla do prvega busa naju je lepo prepihalo in namočilo. Let je bil prestavljen za samo 50 minut, tak da ni bilo panike. Pojedel sem tri persene, ki človeka nič ne trofijo, če ne spije kakega pira gor. Sicer v NY nisem tega upošteval, sem pa potem v Atlanti. 🙂 Je pa ta pilot na Airtran letalu (NY-ATL) na koncu nekaj šajtral in pristal tak tak. Let proti Nemčiji je bil kratek samo 9 ur in pol. Gledal sem dva filma ( eden je bil Avatar, drugega pa sem mislil izbrati Ben Hura, pa ga žal niso imeli; časa sem imel na pretek:) ). Prvi del poti sva že poznala, ker smo leteli spet proti NY, vendar ga nismo videli, ker je bilo slabo vreme. Kar pomeni, da smo se nekaj časa vozili kot po makadamu. V glavnem nisem polil nobenega piva. 🙂  Tudi nigerijskega ne. 🙂 Carinski pregled v Muenchnu je potekal pod nadzorom mladega carinskega uslužbenca in dveh pubecov, ki sta bila verjetno na dijaški praksi ( na službeni izkaznici jima je sicer pisalo Besucher), ki so se zapičili v vrečko polno najinih umazanih gat in zoknov a niso našli razen smrada nič. Torej nobenega dreka nisva uvozila iz ZDA.  En šnel ogled po Muenchnu, pa na vlak, kjer namesto spanca pogovor s tremi američani in eno hrvaško nemko. Prava klapa. 🙂 Midva sva bila prevajalca iz hrvaške nemščine oz nemške hrvaščine v angleščino in obratno. V kupeju sem več angleško govoril, kot pa v dveh tednih naročanja hrane, opravičevanja ker sem komu zaprl pot in vpraševanja kje je wc ali po njihovem počivalna soba. Ko sva se ob pol osmih vlegla, se je zunaj začela nevihta, ki pa naju ni motila in ne zmočila.

Sumara: Mojca je shujšala kilo pa pol (baje je na slikah videti debelejša), jaz dve kili. Morebitni vzroki:

  • jaz sem se pobril in postrigo. Mojčinih tovrstnih (ne)aktivnosti ne bom tu objavljal-možen ogled v živo :). Pod strogim nadzorom, seveda.
  • hodila sva več jot jedla, ker nisva jedla ko sva hodila
  • vaga ne kaže prav
  • đank fud v kombinaciji z normalno hrano in dolgimi sprehodi pripomore k hujšanju

Navdih za to pisanje sem dobil od družine Bračko iz Slovenske Bistrice  ( http://brackotinapotovanju.si/ ). Ta družina mi tudi da vedeti, da so potovanja možna tudi ko bomo družina.

Hvala da ste naju brali in upam, da še kdaj.

Mojca in Emil[googleMap name=”Dom v Lj” width=”400″ height=”400″ mousewheel=”false” zoompancontrol=”false” directions_to=”false”]Triglavska ulica 13, Ljublanja[/googleMap]

7 thoughts on “New York City

  1. Odgovori
    mama Marija - 24. marec, 2010

    Zdravo, Emil in Mojca!

    Verjetno vaju je pot po prvem obisku NY utrudil, ker vama ni za pisat.
    Je hrana kaj boljša? Kako je v tem hostlu?
    Emil, imaš mogoče s seboj računalnik (prosim, na to vprašanje odgovori)?
    Pri nas je vse v redu, vreme imamo krasno, pravi začetek pomladi.
    Imejta se lepo in pišita. Adijo.

    1. Odgovori
      Mojca Emil - 24. marec, 2010

      Zdravo!
      Mama Marija, zraven imava računalnik. Hrana je bolj raznovrstna, res pa da sva jedla v ny le enkrat in takrat sva si privoščila pravo hrano (predjed, solata, testenine, lazanja, pivo, espresso 50 $, plačano z viso, užitek jesti z vilicami neprecenljivo). Zdaj pa par dni spet hitra hrana.
      Broadway karte bova pogledala koliko kaj stanejo. Ponujajo jih preprodajalci, vendar od njih ne veš ali so prave ali ne. Kjer pa prodajajo karte po znižanih cenah, so pa vrste. Vidječemo. :)Carlito’s way:)
      Zoki bom poskušal biti Ne-žid, na kar me bodo spomnili mimoidoči židi.

  2. Odgovori
    mama Marija - 24. marec, 2010

    Zdravo!

    Se morala iti na drugi program, da sem prebrala prve vtise po NY.
    Adijo in uživajta.

  3. Odgovori
    Drejč - 24. marec, 2010

    Tisto kar sem rej napisal je bilo v zaostanku. Vzamem nazaj.

  4. Odgovori
    Mirjana - 25. marec, 2010

    OOOO, Emil, končno si spet lepi. Aja, zato si si pustil brado, da si lahko šel k črnemu brivcu. Zdaj mi je jasno, ker prej si nikakor nisem znala razlagat…
    Uživajta še naprej.

  5. Odgovori
    mama Marija - 26. marec, 2010

    Zdravo, Emil in Mojca!

    Kot Igor ugotavlja, obe mamici vaju res pogrešata.
    Sedaj, ko to pišem, pri nas spet močno piha. Tako, da pozdrave in želje za čimbolj zanimive oglede in potepanja po NY, kar odnese.
    Pri nas je vse po starem.
    Lepo se imejta. Adijo.

  6. Odgovori
    Drejč - 26. marec, 2010

    Pišem iz Pilar Inna, MS, čakam na premontažo. Ema, ko je Mojca napisala, da si bil pri frizerju, sem si predstavljal, beli leder, staro ogledalo z belim okvirjem, na tleh šahovnica, v ozadju dedek bere NYT, proti vratom stojijo trije z zloščenimi šuhi, tisti v sredini nosi celo sončna očala in čaka na nekaj, frizer drži britvico, roke se mu tresejo. Potem pa vidim fotke. Če bosta slučajno zavila v kakšno audio-video trgovino, prosim poglejta, če imajo kakšne 3d špegle, in kak se kaj cene gibljejo. Iden ka avto poberen. Lepo se imejta še naprej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja