Če hočeš kam priti, se moraš premakniti. In mi smo se po treh dneh želeli premakniti. Torej smo morali (od)iti od tam, kjer smo se meli fajn in (pr)iti tja, kjer se bomo meli še naprej fajn. Najprej so odšli skoraj vsi Italijani, nato pa še mi, verjetno po videzu za njih sodeč takoimenovani “tedeschi“. Vreme se je ohladilo pod 30 stopinj, tudi nekaj oblakov nam je pomagalo pri prečkanju polotoka. Po uri in pol vožnje, smo se ustavili v Alberobellu, mestecu s truliji. Še prej smo le od daleč, a z vseh strani videli mestece Locorotondo. Že ime obeta, kaj šele sama vsebina.
Alberobello, kot tudi drugi del imena pove, je lepo, sicer turistično, a s tem tudi lepo skrbijo za lep izgled in urejenost.
In sploh ni bilo vroče. Je bila pa vroča Anina rit, ko je po uspešno ulovljeni v vetru pobegli maski, trdo pristala na spolzkih kamnitih tleh. Padec kot na ledu, enojni Ritberger, brez piruete in dvojnega axla. En čas je hodila kot večina tukajšnjih turistov, ki bi jih covid statistika zajela v skupino med najbolj ranljive in ogrožene. A je po “una bolla gelato chocolatta” in počitku na klopci v senci vedno manj čutila bolečine v tistem predelu telesa, ki je, kot smo že napisali, najbolj uporaben med pisarniškimi delavci, še posebej v javni upravi. Tako, da sladoled ne pomaga samo po operaciji odstranitve mandljev, ampak se lahko podeli za uspešno izveden zahteven enojni Ritberger v disciplini Z japonkami po strmih kamnitih ulicah. Po množici atletov, ki se ukvarja s tem nevarnim in bolečim, a kot kaže tudi priljubljenim športom, me čudi, da še to ni olimpijska disciplina. Ana bi bila med favoritkami glede na njeno preprosto, efektivno in hitro izvedbo zahtevnega elementa. V glavnem, z Ano je vse v redu.
Proti večeru smo prispeli v Polignano a mare. Mare je Adriatico, tako da smo spet na vzhodni strani škornja. Polignano je mestece na skalah ob morju, z labirintom ozkih uličic, ki te pripeljejo od ene do druge razgledne ploščadi.
Lakota je bila silnejša od želje po obisku n-tere gelaterije in nadaljnjem romantičnem izgubljanju v ulicah, zato smo planili proti gostilni z morsko hrano. Kelnar je bil na začetku počasen in nezgovoren, a čim se je gostilnica polnila, bolj je bil razposajen in hiter. Ob italijanski angleščini je simpatično prinašal polne krožnike in na koncu še počastil z Amarom. Bil je vesel, da se vračamo turisti, tudi iz Slovenije. Vsakemu, ki odgovorimo na vprašanje od kod smo, ta odgovori z “Ahaaaa”. Verjetno jih večina ne ve, da večina presežnega denarja tržačanov gre v naše kazinoje, pumpe in gostilne. Trst pa je kar pogosto ime ulic, via Trieste, v teh mestih, kjer se potikamo. Ja, to bo kmalu tudi naša smer potovanja.
Hop, a ne še tak hitro. No, hitro bo, ker vse hitro mine, a še prej, po prespani noči na počivališču ob mestu, nadaljujemo pot po ulici via Gargano.
Gargano je tisti del škornja, ki malo štrli proti Balkanu. Gorati polotok je zaščiten kot nacionalni park. Od Polignana je za slabe 3 ure vožnje, saj je zadnjih 50 km ovinkastih. Sicer so naredili kar nekaj predorov in mi s tem olajšali vožnjo. Cilj je bil mestece Vieste, počivališče Eden blue, a so imeli recepcijo še zaprto. V tem času sva si z Mojco ogledala, kam se bomo stlačili, a je vse skupaj zgledalo kar natlačeno. Pogled čez ograjo v Arizono, sva pa videla malo več prostora za manevriranje in ravno gospo iz recepcije, kako razlaga novim gostom, kje je prosto. Sicer je plac malo dražji (beri cena na noč 40€), a ima že v ceno vključeno toplo vodo, boljšo postavitev parcel in predvsem wifi, ki celo dela na parceli. Pa še direkt na plaži. Plaža pa vau, 3 km mivke, prostora za vse Slovence, hkrati. Na koncu, pred mestecem Vieste, ki je na skali, pa še en osamelec, kot sta otroka rekla je to palec od dvignjene roke velikana, ki se skriva pod zemljo/mivko.
Tukaj bomo dva ali tri noči, potem pa še na sever Gargana, v mestece Peschici in nato v soboto, ko se obeta sprememba vremena proti severu z dvema postankoma, verjetno v Ravenni in nekje blizu Slovenije. Avtodom moramo vrniti v ponedeljek dopoldan. Jp, že razmišljamo o koncu potovanja.