Tignes

V soboto smo se zbudili v oblačno jutro, a smo si ga s svežo bageto in rogljički malo osončili. V tem aparthotelu smo si za vsako jutro naročili dostavo svežih pekovskih dobrot, dve bageti in 4 različne rogljičke. Francozi pa res znajo delati dober kruh, ko se jim seveda ljubi.

Po zajtrku smo se zapeljali v Tignes na lokostrelstvo in mini golf. Te dve aktivnosti sta še bile v sklopu myTignes kartice. Pri lokostrelstvu so nam prijazno svetovali kako in kaj, in smo jih s kar nekaj zadetimi sredinami tudi, kot kaže, dobro upoštevali. Mini golf pa je bil tematsko obarvan z zimskimi olimpijskimi športi, tako da je vsaka proga imela neko povezavo s športom. Tignes je namreč bil lokacija smučarskih tekem na olimpijadi leta 1992 v Albertvillu. Oboje, minigolf in lokostrelstvo, je bilo urbanistično zelo lepo umeščeno na vrh parkirišča, pokritega s travo.

Po aktivnostih smo se sprehodili do adhoc objezerskega parkirišča za avtodome, kjer smo se dobili s Sandijem in njegovo družino. Po kakšnem pivu, igri Danskega kralja (ali kako je že ime tej preprosti, a tudi zanimivi igri, ki deluje, kot da je bila izmišljena v srednjem veku) so nas pogostili še s kosilom. Vreme je zdržalo še ravno toliko, da smo se najedli in nato skrili v avtodom. V avtodomu so se otroci igrali uno, starejši smo pokomentirali tdf, na šoferjev zicu je v dremežu vse skupaj spremljala kužika Ava.

V nedeljo je pa v Tignes prišel tour. Močno se je povečalo število kolesarjev, avtov, predvsem pa tovornjakov kolesarskih ekip.

Prej
Potem

Zjutraj je bilo še lepo vreme, tako da sva z Mojco šla v izvidnico na traso dirke, kje bomo vedrili in čakali mimovoz karavane in nato še dirkačev. Ker sva pričakovala, da bo na strmem hribu od vasice proti jezu, kar nekaj gužve, sva si nagledala tri točke. Karavana je bila napovedana za okoli 15:45, zato smo se v pričakovanju gužve na prvo najbližjo že prej nagledano točko, x slojno oblečeni in zaščiteni z dežnimi plašči, odpravili še pred tretjo uro. Aja, karavana je konvoj sponzorskih vozil različnih oblik. V, oziroma pogosteje na teh vozilih sedijo ali stojijo mladenke, ki nasmejane mečejo sponzorski material med obcestne gledalce dirke (obcestneže ali kako bi to lahko skoval). Tokrat so nam premražene in z anoraki zadekane nam obcestnežem nametale za celo vrečo kap, vrečk, obeskov, keksov, svinčnikov, klobasic, majic… Na ovinku smo bili sami. V pogovoru z Drejčem, ki je fotografiral malo pod Tignem, nekje 5 kilometrov višje na trasi, je tam bila velika gužva. Očitno smo doživeli bolj miren, osebni, subtilni dotik te največje dirke. Tudi zanimivo po eni strani.

Po karavani smo pod drevesom bolj čakali, da neha deževat kot pa kolesarje. In res, dež se nas je prej usmilil kot pa tete de la course, vodeči na etapi. Imel je kar dober tempo, kar kakšno minuto pred dvema zasledovalcema, Quintano in še enim. Še kar nekaj minut je minilo, da je prišla grupa z rumeno majico, ki jo je kar ponosno nosil Pogi. Imel je rahlo zaskrbljen obraz, saj je, kot je kasneje povedal, bil blizu da mu Avstralec sleče rumeno. Čakali smo še Mezgeca in Mohoriča, a ju nismo zasledili, sta pa bila v disco skupini bolj proti koncu kolesarjev. Rahlo premočeni smo se odpravili segret v apartma in pogledat, kaj smo si kot obcestneži nagrabili. Zvečer sem šel z gondolo do vasice nad jezom in tam ob eno urnem čakanju, da se karavana spelje s hriba v dolino, z busom odpravil v Tignes, na zasluženo pivo ali treh v družbi Drejča in ekipe Večera. Ob ognjemetu smo nazdravili rumeni majici Pogija in seveda uvrstitvi košarkarjev na olimpijske igre.

Zjutraj smo se ob 10 odpravili iz apartmaja, ki nam je bil zelo všeč. Ogledali smo si tudi smučarske proge in v kombinaciji s sosednjim Val d’iserjem, je tega res ogromno. Znamo se se vrniti sem, s smučkami ali kolesi.

Pot smo nadaljevali skozi Val d’Iser in nato preko, tudi v slabem vremenu, lepega prelaza Col d’Izeran v sosednjo dolino proti daljni Genovi. Prelaz je na 2770 nm in tudi tam so smučišča, odprta tudi poleti. V Italijo smo vstopili preko prelaza Mont Cenis, v Torinu se nabasali z McDonalds instantom, ter ob pričakovanem zastoju pred Genovo, bili v pristanišču ob pol petih. Vkrcanje v trajekt GNV in s samo pol urno zamudo štart proti Sardiniji, pristanišču Porto Torres. Ob pol devetih smo bili že v kabini brez oken in zaspali. Višinske priprave so nas kot kaže utrudile:)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja