V Chio smo prišli v torek popoldne, zvečer smo si še na tablici ogledali tekmo Mure. Imamo strastnega navijača Mure, Luko, ki sicer na splošno rad gleda nogomet, še raje pa spremlja podatke na Sofascoru (portal za spremljanje statističnih podatkov različnih športov). Seveda so v vsakem apartmaju ponujali tudi wifi, a razen v prvih dveh (tistem ob Gardi in v Tignesu) ne delajo ravno dobro. Signal se zgubi, potem je signal dober, a prenos nikakšen. Zdaj pa ti glej tekme prek takšnega wifija. Pa spremljamo še tour in norega Pogija, a to bolj na plažah prek mobilnih podatkov. Ko se bomo vrnili domov, bomo gledali pa olimpijske igre in to v vsaj full hd, če ne v 4k. Dovolj kock in vrtenja krožcev.

Sreda je bila dan za Su Giudeu plažo. Ta sardinska imena so za ubit, mečejo črke brez reda, pa vedno ima dve imeni. Nisem še skapiral od kod je ta jezik. Grem poguglat. In na wiki najdem članek v Slovenščini, kjer piše, da je lingua sarda najbližji potomec latinščini. Morda bom zdaj znal kaj splesti ven iz imen. Sicer slabo poznam latinščino, znana so mi bolj takšna iz medicinske stroke, kot so lumbago in abdonalno…in vitro 🙂

Ker je vreme bolj vetrovno, a sončno in okoli 30 stopinj, so zaradi vetra tudi valovi. Kar daje čar prebivanju časa na plaži. Zaradi vetra se zamotimo tudi z optimizacijo postavljanja marele in njeno pričvrstitev v mivkasta tla. Prav tako smo naročeni na občasne reflekso terapije, ki jo izvaja sama mati Narava s pomočjo vetra, ki zapiha čez mivkasto plažo in po zraku nosi mini kamenčke, ki potem trčijo v naša skoraj naga telesa. Zamotili smo se tudi z ostalimi igrami in aktivnostmi, tako da dan kar hitro mine. In naslednji dan ponovimo, a druga lokacija.

Tako je v četrtek bila na listi za obisk in izvajanje teh zamotitvenih rutin med plavalnimi sekvencami, super truper plaža di Tuerredda. Ob za nas normalni uri za obisk plaže, tam okoli dvanajstih, enih, se pripeljemo do enega izmed parkirišč za na plažo, in tam nam parkir-majster sporoči, da sicer lahko parkiramo, ampak je plaža polna. Si mislimo kak polna, kaj majo oštevilčeno ali kaj. In nas vpraša, če smo morda rezervirali. Nop, tega pa res nismo. In se odpeljemo naprej na neko zapuščeno plažo, ki če bi jo uredili lahko bila kar prijetna.

Tam se podučimo o prejšnji plaži, da je zaradi gužve in covid omejitev, dostop do plaže omejen. Na plažo hkrati spustijo 1100 ljudi, od tega 700 na prostem in 400 na ležalnikih. Ležalnike moraš, na podlagi lastne izkušnje, vsaj kakšnih 3 dni prej po telefonu rezervirati po ugodni ceni od 35 eur naprej za eno marelo in dva ležalnika v zadnjih vrstah (prištej pa še celodnevno parkiranje za 10 eur). No nam hvala bogu tega ni uspelo, saj so bili vsi ležalniki za v petek in soboto že zasedeni. Lahko pa na plažo vstopiš tudi kot eden izmed običnih ljudi, brez rezerviranih ležalnikov, ampak moraš biti zgodenj (okoli osme ure) ali pa bolj pozen ( po 17 uri) ali pa sred dneva imeti srečo. Semafor trenutno prostih mest lahko spremljaš na spletni strani. Ne vem pa ali to šteje stroj ali kar tak čez palec.

No mi smo pristopili do te plaže nekje ob pol šestih popoldne, ko je na spletnem semaforju pisalo 77 prostih navadnih mest (brez rezevacije ležalnika – torej ležiš na svojem, kar pač maš). Dobil sem občutek, da smo vstopili na prostor po neki bitki, koncertu ali po nekemu dogodku, ki je bil energetsko potraten in so ti, ki so ostali na samem mestu, tako nekako srečno izpraznjeni. Da bi ujeli te super turkizne barve, je bilo sonce že prenizko, je pa še vedno blo ok. Aja, za parking smo še pa vedno morali plačati in to 6 eurov. Smo jo poimenovali južni Stintino(plaža, na severu, kjer te stehtajo na vstopu in izstopu, da preverijo da ne odnašaš kaj dragocenega peska. To je hec, sicer pa zares na letališčih na Sardi celo namenoma iščejo pesek v prtljagi in če ga najdejo več kot ne vem koliko, plačaš kazen). No jug je tudi na Sardi jug, tako da nas niso vagali. Pa tudi peska nismo namenoma na podplatih odnesli.