“Če mi pa pijha” je pred leti jamrala ena prijetna gospa Majda. Pa res ti včasih preveč piha, sploh okoli ušes. Z leti vedno bolj. No tudi na jugu Sarde zadnje dni fejst piha, ali kot verjetno rečejo Prekmurci: vtr füda. Piha z morja, s celine, mistral, marelovtrgal in pesek-v-vse-pore-poslal. A se nismo vdali in smo šli z zaprtimi ustmi proti vetru naprej.

Prvo žarišče vetroboja se je vil na plaži Tramatzu, ki je dobre pol ure lepe panoramske vožnje proti zahodu. Ker je pihal zahodnik in jugozahodnik smo šli proti vetru, vetru v obraz. Vetroboj se je vil v neposredni bližini NATO oporišča, tako da smo imeli možnost uporabiti zaledne sile Atlantske zveze. Boj na Tramatzu je bil priča prelepi kulisi turkiznega morja, ki je bilo mirno, a kocinodvigajoče hladno. Morje se ni dalo motiti naši taktiki, ki smo jo začeli z izkopom globoke luknje, kamor smo nato zapičili naš sonco bran. Tako smo omejili našega stalnega nasprotnika na delovanje le na področju izven dosega marele. Nato smo našli kos trde kamnine lokalnega izvora in le tega zavezali z nekamuflažnim trakom neonsko oranžne barve z vrhom marele. Tako smo kamen vzeli za talca in ga skrili izven dosega sonca. S tem smo prelisičili tudi veter, ki je s svojo vnemo skušal pomagati soncu, da nas lepo zapeče. Tu pa tam nas je hladno turkizno morje zvabilo v svoj objem in nas močno izpostavili njegovemu zaveznikoma soncu in vetru. A smo ga ukanili s pretkano taktiko izmenjave tekočin, kar je povzročilo pojav termodinamike in mu pobegnili nazaj pod varno okrilje naše marele. S tem smo tem trem kraljem plaž dali znak, da nas ne bodo kar tako pregnali.

Zvečer smo se pa šli konkretno okrepčat v bližnjo restavracijo Mirage. Malo antipasti, pa primo in secondo, vse v enem šusu. Smo mislili, da dosti jemo, a sta dve Italijanki za sosednjo mizo pojedli dvakrat več kot mi vsi skupaj. Ti so pa res jedci. Sicer se celi dan šparajo, saj talijanskj zajtrk praktično ne obstaja (espresso z nekim rogljičkom), kosila tudi glih ne jedo, saj takrat počivajo, zvečer pa navalijo na hrano kot nori. Pa ob žretju še kar govorijo.

Zadnji celotni dan v Chii smo pa začeli bolj ležerno, no da se popravim, še bolj ležerno kot dosedaj. Prizorišče nadaljnih bojev s tremi kralji je bila bližnja plaža Colonia. Prav tako smo nadaljevali z našo serijo masterjev v plažnem tenisu. Po srditih bojih na Tuareddi, je tudi tokrat peščeni pokal visoko v zrak dvignila Mojca. Razmere so bile sila zahtevne, a je vseeno s svojo sproščeno vztrajnostjo v finalu zlomila nadobudnega finalista Luko.

Zvečer smo se šli okusiti lokalne pinse. Čeprav se je 72 ur vzhajajoče testo pokazalo kot zelo lahka hrana, smo se na pol mrtvi od sitosti s podarjenimi domačimi limonami poslovili od hrvaškega kelnarja, ki nam je stregel in šele na koncu priznal, da se razumemo. Ne spomnim se ali smo ga kaj šinfali, Mojca pa še manj, saj se jo je malo prijelo vino. Je pa se pri sosednji mizi z že pregovorno italijansko spsobnostjo požreti vola in pol, važil šefe gostilne, ki je z ženo gostil ameriško družino. Američani so ob prinašanju novih in novih jedi na njihovo mizo na začetku še vzhičeno občudovali (oh my goš), a kasneje že bolj stokali a še vedno vljudno zavzdihnili in vmes verjetno rignili in bognedaj tudi prdnili.

V nedeljo smo ob desetih na ulici pustili 5 vreč smeti: steklo in aluminij, papir, plastiko, organsko in še takoimenovano suho, kar bi v ekološko smetarskem žargonu prevedel v ostalo suho mešano. Da smo ob priporočilu lastnika pustili na ulici ob neki lampi, je pa kriva politika odvoza smeti. Recimo v pon, sre in sob odpeljejo na ulice oz. pločnike odložene vreče organskih odpadkov. V tor in pet recimo karton itd. Ker smo prji njih bivali od pon do ned, se nam je od zadnjega odvoza posamezne vreče odpadka že nabralo kar nekaj novega. In ker nimajo kant ali otokov ali celo tako kot v prejšnjem mestecu celo ekološkega centra, zdaj ležijo ob ulici vreče smeti. Dokler jih ne bodo v pon ali tor pobrali. Ni mi tudi jasno kako bodo zdaj vedeli kam sodi kaj, saj so bile barve vrečk od sosedov različne. No bodo že, če ne smetarji pa ptiči, mačke, ježi in še kdo.

Pot naprej nas je vodila ponovno po lepi razgledni obmorski cesti, mimo Nato oporišča, s kratkim postankom na plaži v Porto Pinu in izgubi bitke s tremi kralji, preko super ravnih cest do Iglesiasa in preko prelaza Sant Angelo proti zadnji destinaciji našega drugega potovanja po Sardiniji, Fluminimaggioreja. Ime tega nekdaj rudniškega mesta je dolgo, jaz sem si ga zapomnil, da sem si ga razdelil v razumljive dele: Flu (gripa), mini in maggiore(velik).

Spimo v apartmaju Orhideja. Sicer še orhidej nisem videl, je pa okoli nas polno rožic, ki jih gospa Pina skrbno ureja. Ko se ozrem naokoli po naravi, in ko vidim da je le 26 stopinj celzija in da smo se sem pripeljali po pol urni vožnji čez manjši prelaz in kasneje še po kanjonu, imam občutek, da sem nekje v gorah. Smo pa 10 km stran od morja, na 117 nadmorske višine. Tri noči smo tu, zadamo še končni udarec trem kraljem nato pa se spravimo proti domu. V sredo imamo iz Olbie nočni trajket do Livorna in v čet verjetno dritto domov. Ampak do takrat je še kar nekaj dni.