Spali smo kot medvedi, če smo že v Berlinu. Tukajšnja glavna žival je medved. Medved je že od nekdaj simbol mesta, verjetno zato, ker sta si besedi fonetično podobni (bär in Berlin). Sicer na wikipediji piše, da se točno ne ve, zakaj je Berlin prevzel sliko medveda v grb mesta, saj bi naj bil v grbu Branderburga. Berlin tudi ni v zvezni državi Brandenburg in predstavlja zvezno mesto. Medvedi so vsepovsod po mestu, seveda ne tisti ta pravi, kosmati, s taco v medu, ampak plastični, postavljeni pred kakšno lepo in verjetno pomembno stavbo.
Zjutraj sva z Mojco šla v bližnji Lidl po “zajtrk”. V hotelu nismo vzeli zajtrka, saj se nam je cena zdela kar visoka, 40 eur na dan za vse štiri. Ob 11h smo meli rezerviran vstop v Deutsches Spy Museum, še prej pa smo se malo sprehodili v okolici trga Potsdam.
Šli smo še do labirinta betonskih blokov, ki je spomenik na umorjene žide. Labirint je velik za eno fuzbal igrišče, bloki so visoki tudi do 4 metre, tako da se v njem lahko lepo izgubiš, predvsem zablodiš v neizhodnost in brezupnost. Kot židi v sredini prejšnjega stoletja. Navkljub tem grozotam, sta se Ana in Luka lepo zabavala.
V muzej vohunstva vstopiš tako, da ko skeniraš karto, se ti odprejo takšna okrogla vrata, nato pa vstopiš v mali okrogli prostor, kjer ne vidiš ven, te kao skenira in nato se odprejo vrata na drugi strani. V muzeju je kar nekaj hands-on zadev, tak da je bila Ana na poligrafu, kjer smo ugotovili, da si vrta po nosu in da to potem tudi poje. Prav tako bi naj tudi lulala pod tušom. Čeprav je na testu to zanikala in še zdaj tudi, je test pokazal, da laže. Vprašanja si nismo izmišljevali, ampak jih je mašina sama postavljala. Ni pa se zlagala na zelo pomembno vprašanje: ali kaj skriva pred starši.
V muzeju je bil tudi laser poligon, kjer si se moral brez dotika žarka prebiti skozi cca 10 metrov dolg poligon. Luki, Ani in fotru je uspelo preplaziti najlažjo progo, Ani pa še srednje zahtevno. Jaz bi še dodal en moj mali uspeh pri tej aktivnosti: Ni me vščipnilo v križu!
Po špijunaži smo šli jest v food corner v Berlin Mall. Na izbiro je pol svetovne hrane, predvsem iz vzhodnega dela, začenši s Turčijo, preko Arabije, Kitajske do Japonske. Izbrali smo curry wurst, pa nekaj iz Frittenwerk (pomfri, pa nekaj gor). V glavnem, ata ni vtikal svoje mini lesene vilce samo v Lukijev krožnik, saj je puncama bila hrana premočnega okusa.
Siti smo šli v park v senco malo zadremat. Po dremežu smo se sprehodili po mestu skozi Branderburška vrata, po aveniji pod lipami, vse do opere in potem proti jugu proti Čarliju, kjer so se včasih iz oči v oči gledali ameri in sovjeti, danes pa turisti iz ex-sovjetskega dela gledamo McDonalds in Starbucks. Simboličen prikaz zmagovalca hladne vojne.
Sam sem še šel v muzej terorja, ki je čist blizu hotela. Polno podatkov glede vzpona nacijev in kako so se sistematično lotili židov, ciganov, sintov, asocialniežov, umsko prizadetih in drugače mislečih. Groza je še večja, ko uvidiš, da je to bilo sistemsko delo (izrazi “final solution” in podobni). Prav je, da to Nemci v Berlinu na veliko kažejo, se sramujejo in se znova in znova spominjajo in opozarjajo na te grozote.
