Živimo v hitrih časih, kjer se navade ljudi spreminjajo hitro. Nekje sem pred časom prebral, da je oseba rojena okoli leta 1900 po miselnosti bližje ljudem iz časa Julija Cezara, kot pa ljudem rojena v današnjih časih. Da se ne pozabijo običaji in navade ter načini življenja, se gradijo in postavljajo muzeji in eksponati iz starih časov. In zato ker teče razvoj v zadnjem obdobju zelo hitro, se tudi zelo v kratkem času spremenijo navade ljudi. In tukaj pozdravljam idejo o muzeju računalniških iger.

Recimo, da je prva računalniška igra (tenis) narejena nekje okoli 1958, se je množično igranje začelo v osemdesetih letih, z razširitvijo osebnih računalnikov. Danes, v dobi mobilnih telefonov in ostalih prenosnih naprav, se zdi igranje na nekaj megaherčnem procesorju in monokromatskem monitorju prav arhaična. Čeprav je minilo le cca 40 let. Zanimivo pa je to, da so igralni plošček, jostick in tipkovnica ostali približno enaki.

Po muzeju smo se iz prelepe socialistične Karl-Marx aleje z metrojem zapeljali proti Brandeburškim vratom , kjer smo se sprehodili ob reki do biergartna, bavarske pivnice pod kostanji. Padel je piščanec in pol, pol klobase, kakšen krompir in en krigl Auguštinerja. Tokrat nismo šli počivati v park ampak na plažo ob nabrežju reke Spree.

Ob 18h smo meli rezerviran obisk v naravoslovnem (Naturkunde) muzeju. Za ta muzej ne drži naslov tega posta, saj so v njem večinoma že izumrle ali umrle živali in rastline. Kaj več o njem ne bi pisal, razen tega da je v lepi stavbi in da imajo repliko super velikega okostja dinozavra. Rahlo razočarani po slabi uri zapustimo muzej in se napotimo proti odprtemu, v naravnem okolju postavljenem muzeju.

Po muzeju smo se zapeljali do EastSide Galery (galerija poslikav na berlinskem zidu). Ta muzej na prostem je nastal s pomočjo človeške sle po omejevanju bitij po gibanju in kasnejšem slikovnem izražanju nestrinjanja s prej omenjenim. Ta del zidu poteka ob reki, kjer so med reko in zidom pustili travo in tja hodijo ljudje sedet, pit pivo in se pogovarjat. Zelo veliko piva se spije v Berlinu, saj kjerkoli se najde malo trave, tiste, ki še raste in se ne kadi, mladi posedajo in prijetno popivajo. In ja, tudi kakšno skadijo. Eni grafiti so razumljivi, drugi malo manj, največ gužve in šklocanja pa je pri najbolj znanem poljubu.