Grška abeceda je kar drugačna od naše. Smo to v zadnji letih spoznali, a ne, ob štetju verzij variant korona virusa. En kup črk, ki vsaka pomeni en zvok, včasih celo dva. Sicer sem v knjigi, ki jo na tem dopustu seveda ne bom prebral, prebral, da so prvo vokalno abecedo (takšna, da zapisan znak ni pomenil nekega predmeta ali pojma (ala kitajske pismenke), ampak da je en zapisan znak pomenil glas) zapisali Feničani. To so se odlično spomnili, saj si lahko s poljubnim metanjem črk zapisal ogromno kombinacij besed. No, ta feničanska abeceda je pa imela eno pomanjkljivost, ni bilo samoglasnikov. Tako, da je beseda krt, ki je lahko opisovala žival, bila super razumljiva, kar pa ni veljalo za v primeru, če bi hoteli zapisati otok našega dopusta. No, napisali bi isto, krt, hoteli bi pa, da pomeni kriti. V knjigi pa nisem prebral ali so že poznali velike in male črke, ter pisane ali tiskane.
Pa so jim pomagali Grki. Ti Grki so res prijazni, še danes. Nasmejani ti v vročini, medtem ko ti fila vrečko z domačimi paradajzi, razlagajo o samostanu in plaži, ki sta poli kala (zelo dober). Feničanski abecedi niso dodali paradajzov, ampak samoglasnike, vokale. Pa ne zato, da bi se delali bolj pametne, ampak da bi lahko zapisali njihove pesmi, Ilijado in Odisejo ter podobno. In pojejo še zdaj. Pesmi s silno podobnim taktom je nešteto, več ali manj so si podobne, a ti kakšna ostane v spominu. Večino časa si mrmljam pesem Nikosa Vertisa, z naslovom Thelo Na Me Nioseis (zelo sporočilna čutna pesem, kar govori že naslov, v prevodu Želim, da me začutiš).
No, pa smo tudi mi začutili prijaznost Grkov, ko smo se prišli poslovit k Juriju in Malisi (upam, da ji je tak ime). Prejšnji večer smo se zmenili, da pred odhodom v petek prideva z Mojco na kavo in da poravnamo odprte račune. Pa sta spekla palačinke za otroka, pa še vaflja za naju. Je rekla, da je včeraj pozabila povedati, da bomo tudi zajtrkovali. Jaz pa v jutranji brezvetrni sopari iskal kruh po lokalnih supermarketih. Sem skočil, seveda peš, v najbližji market, kjer je bil samo zelo trdi, vsaj včerajšnji kruh. Se spomnim, da je malo naprej še en market. Pa ni bil glih malo naprej, ampak malo dlje naprej. V njem sem že kupoval, ampak eno drugo vrsto kombinacijo žita, kvasovk in vode. Na poti do tja sem srečal skoraj vse vaščane, ki smo se poznali ali s plaže ali s plažnega bara ali pa sem jih sedaj na novo spoznal. No, v drugi trgovini tudi ni bilo kruha, pa sem vprašal fanta, pa je odgovoril da bo kruh pripeljan v desetih minutah, ali pa morda tudi ne. Ok, siga siga, pa sem našel toast. Ko se vrnem v apartma, mi Mojca pokaže na cesto pred trgovino, od koder se odpelje bel kombi, ki je ziher dostavljal kruh.
Nima veze, v glavnem siti toasta in pač vsega, kar je bilo za spraznit iz hladilnika, gremo na kavo k Juriju in ženi, oni nam pa spečejo in z nasmeškom ter z tisto iskrico gostoljubnosti v očeh postrežejo obilno in sladko. Uh, je včasih težko biti vljuden, sploh ko še moraš jest za dva in pol, ker otrokoma po čudnem naključu zjutraj ne pašejo palačinke in partnerkin želodec čuti posledice včerajšnje rakijade.
Google navigacija nas je usmerjala mimo ozkih vaških ulic in prelaza proti severu otoka, mimo večjega mesta Retimno do plaže Spilies, kjer so nas čakali Vudlerji. Lepa plaža, kamenčki ujeti v skalni amfiteater, s špiljo, luknjo z naravno senco. No mi smo bili na umetni, pod parasolom, kar je za nas svetlokožce nujno.
V prijetni družbi na prijetnem kraju, ob prijetno temperirani vodi, smo se ob šestih popoldan odpravili naprej, proti jugovzhodu, mimo Herakliona, spet na južno stran, mimo naj južnega evropskega mesta, Ierapetre (pomeni sveti kamen), do našega zadnjega prebivališča na Kriti, Lagada resorta ob mestu Makros Gialos. Ime kraja je v grščini zapisan v naslovu, pomeni pa dolga morska obala.
V petek zvečer smo si drugič na potovanju skuhali makarone. In juho. S kocke. Prvič. Smo pravi župarji. V soboto smo dan preživeli tako, da smo najprej skopali naše cote, ker imamo pralni stroj. “Izbrala sem Candy!” Nato smo v kloru namočili še sebe, potem smo drugič jedli juho in tretjič makarone. Mislim, da je kvota za makarone porabljena. Za juho pa nisem prepričan.
Popoldan je bilo oblačno in soparno, pozno popoldan, po gledanju toura, pa smo se spravili na bližnjo mivkasto plažo, zmajeva jama. Poletni disko hiti so napolnili ljudi prazen zaliv, le par mladih je vztrajalo in plesalo ob šanku v beach baru.
