Letalo je prispelo točno na predviden čas, počakali na prtljago, šli na kavo in se sprehodili čez celo letališče, ki je kar dolgo, saj ima ta terminal 1 okoli 70 vrat za vkrcavanje. Zbasali stvari v dokaj vroč avto in se zapeljali proti zahodu, najprej pivnica Doppio Malto pred Torinom. To je veriga restavracij/pivnic po celi Italiji. Pir je dober, hrana pa tudi. Naročili smo enako kot lani na Sardiniji.

S polnimi želodci smo še napolnili lamp tudi avtu. Cena litra spet bolj “normalna”, cent pod dva evra. Na koncu je na Kriti cena litra padla na 2,4 eura, odvisno od lokacije, pumpe, dobrega dneva najemnika pumpe. Pot nas je vodila po italijanskih avtostradah, od cestninske postaje do cestninske postaje. Vse do vasice Oulx v pokrajini Susa, kjer smo namesto 12 km predora Frejus, izbrali prelaz Montgenevre. Cesta na ita strani lepa, polna tunelov, na francoski strani pa je spust kar konkreten, z nešteto serpetin in ovinkov.

V dolini, na nekje 1300 nadmorske višine, je mesto Briancon, skozi katerega smo pot nadaljevali severozahodno, po trasi toura v naslednjih dveh dneh, proti Col du Lautaret, na višini 2058 metrih, kjer smo zavili desno proti Col du Galibier, na 2642 metrih. Sledil je spust proti vasici Valloire, na približno 1500 metrih (vasica je dolga in kar strma). Spimo v kar prostornem apartmaju, z dvema spalnicama in kopalnicama v apartmajskem bloku, v Les Chalets du Galibier 2. Tudi mala dva spita na pojstli, na pogradu. Zvečer pojemo juho, ta bo verjetno zadnja, in nekaj svežega francoskega kruha. Mojca pripomnila, da smo zajtrkovali v Grčiji, kosili v Italiji in večerjali v Franciji. Tukaj se zvečeri šele okoli pol desetih, za razliko od Krete, kjer se je po njihovem času znočilo ob pol devetih zvečer. Hitro smo šli spat, saj je naslednji dan Tour de France v vasi.

Tour de France je v sredo šel skozi vasico iz severne strani, s strani Col du Telegraphe proti Col du Galibier, v četrtek pa v obratni smeri, v smeri proti severu. Prelaz Galibier velja za eden izmed par klasičnih prelazov na Touru, na njegovem vzponu je leta 2017 Roglič naredil razliko in pobegnil ostalim kolesarjem in po spustu do Lautareta in nato po ravnini do Serr Chevalierja slavil prvo slovensko zmago na Touru.

Po konkretnem zajtrku smo se peš odpravili do izposojevalnice koles, kjer sem prek facebook chata že pred dvema tednoma rezerviral 4 električna kolesa. Luki, 24 inčnega, Ani najmanjši okvir 29 inčnega, Mojci srednji okvir z zadnjim vzmetenjem in zame pač največjega. Vse skupaj nas je za celi dan, do 19h zvečer stalo 240 eurov. Dosti, a tak je ko smo štirje. Naštelali zice, nataknili čelade in rokavice ter se še namazali s sončno kremo in štartali.

Ok, čakal nas je 16 kilometrski vzpon za 1200 višinskih metrov. Mojca in Ana sta štartali silovito, takoj sta preklopili na turbo in pubeca sva ju komaj dohitevala. Luka je jamral, da mu elektro motor ne pomaga preveč, pa smo ga bodrili, da naj ugotovi v kateri prestavi mu najbolj ugaja. Elektrika pomaga dokler goniš in odvisno je tudi v kateri prestavi goniš. Luka se je po motivacijskem govoru nekako znašel in smo ga potem komaj dohitevali. Ana in Mojca sta itak šibali na turbo pogonu, jaz pa sem bil kot kaže pretežek za konstantno super silno pomoč elektromotorja. Že kar hitro sta mi na ekrančku zginila dva kvadratka od šestih za napolnjenost baterije in sem preklopil na eco in turing način. Pri tem pa si moral v hrib kar konkretno sodelovat z gonjenjem.

Po 10 kilometrih in sprotnem iskanju dokaj v redu položaja za spremljanje dirke, smo se ustalili na cca 2100 nadmorske višine. Okoli pol dveh se je prikazala karavana, ki so nas obmetali z reklamnim materialom v obliki majc, kap, svinčnikov, vrečk ipd. Lani v deževnem Tignesu so nas konkretno zasipali, za polno šoping vrečo, tokrat pa so bili bolj normalni, saj smo tokrat ulovili le za pol velike vreče materiala.

Po karavani je bilo za slabi dve uri časa, da se malo spočijemo, pomalicamo, predvsem pa naužijemo razgleda. Potem pa so bili na vrsti še športniki. Nekaj jih je bilo v begu, kakšni dve minuti za njimi, pa so prišibali še favoriti, s Pogijem v rumeni, Roglo nekje ob njem in z ostalimi đumbleki, kot jih kličeta Ana in Luka. Čez kakšnih pet minut je v grupi prikolesaril še Tratnik aka Sjuk, ki nas je pogledal in nato skrnil požirek iz bidona in nam ga vrgel med noge. Luki in Ani se še danes smeji rit. To sta hotela že od lani, da od enega izmed kolesarjev ulovita bidon. In sta ga ujela. In to ne kar od enega, ampak od slovenskega kolesarja. Nato je prikolesaril Mohorič, ki se nam je tudi nasmehnil in čez nekaj časa še Mezgec, ki je tudi odzdravil.

Za kolesarji se odpelje še kakšnih sto avtov in motorjev in če seštejem vsa ta vozila, od policajev na motorjih in v avtih, klubskimi avti z bicilki na strehi, s karavano (reklamnimi vozili od lubenic do nakupovalnih košar in embalaž za pralni gel), z organizatorji in novinarji jih vse skupaj nanese sigurno dvesto, če ne še več. Sigurno več kot kolesarjev.

Za vso to mehanizacijo, smo štartali še mi. Cilj prelaz Galibier na nadmorski višini 2642 metrih. Zgodba se ponovi, ženski sta pobegnili naprej, midva z Luko pa svoj tempo. Po dobri pol ure panoramske vožnje smo prispeli na prelaz. Uspelo nam je prikolesariti na enega izmed kolesarskih gralov. Sicer z ogromno pomočjo tehnike in elektrike, a brez tega ne bi bili sposobni, niti približno. Tudi sam nisem v kondiciji, prav tako sem zdaj dva tedna več ali manj ležal plus še lahko potegnem kakšen izgovor ali dva iz rokava: še rahle bolečine v križu in predkratkim z antibiotiki prebolela angina. Me pa še vedno ima, da ta hrib in še kakšnega tu v Franciji, in v Dolomitih ter seveda doma prekolesarim v družbi prijateljev. Takrat pa bo treba zavihat rokave, tako da ne bo izgovorov.

Spust je sladica vzpona. Tako mislimo vsaj velika večina kolesarjev. Ja, sem že slišal za izjeme, ki niso ravno navdušeni nad spusti. Preden smo se spustili 16 km in za 1200 višinskih metrov, smo se dogovorili, da gremo počasi in previdno. Vmes smo se vsaj štirikrat ustavili, da si malo spočijemo roke. Kolesa so imela hidravlične diske, tako da ni bilo potrebno močno pritiskati na bremze, a se vseeno utrudiš. Še posebej, ker smo se spuščali počasi. Zapeljemo se še en krog po vasici in potem nazaj, slaba dva kilometra gor do izposojevalnice koles. Najprej zmanjka elektrike Mojci, jo probam tišati, a pri tem še meni zmanjka pomoči. Mojca sestopi in do vrha hriba potiska kolo, meni ga vseeno komaj uspe prekolesariti. Luka in Ana nista porabila niti polovice baterije. S tem, da so vsi trije vozili ves čas na največji pomoči in da sem sam vozil večino časa na drugi ali tretji stopnji pomoči od štirih, je trajanje pomoči kot kaže tudi zelo odvisna od teže kolesarja. Smo pa imeli seveda različna kolesa in različne izgovore. V glavnem vsem na je bila všeč izkušnja in še kdaj kam. Sam pa prej na navadno kolo in se spraviti malo v red.