Konec našega dopusta, 20 dni, tri države, 5 apartmajev, tri prevozna sredstva in kar nekaj spominov. Še prej še zaključimo z zadnjim delom, to je drugega obiska toura v vasici Valloire. Po spustu z Galibierja in vrnitvi električnih koles, smo si v apartmaju privoščili hamburgerje. Ker smo pozabili kupiti olje ali maslo, na katerem smo si jajca pekli čez dopust, smo pleskavice pekli kar na lastni mesni maščobi. In ker je bila ponev velika samo za tri pleske, je Mojca četrto pekla na že konkretno pregreti ponvi. In ker napa ni požirala dima, se je naenkrat sprožil javljalnik požara. Mojca je takoj odnesla ponev na balkon, jaz sem stekel odpirat vsa okna in vrata, Luka se je vstal in debelo gledal, Ana pa obsedela pred že svojim pečenim hamburgerjem. Ko sem odprl vrata na hodnik in preveril ali tudi tam glasno piska, je iz daljnega apartmaja ravno stopil eden izmed policajev v civilu, ki je samo brezbrižno pozdravil. Tuljenje je po kakšni slabi minuti nehalo, dim se je tudi že malo razkadil, tako da smo lahko razburjeni mirno pojedli l’amburger. Zvečer bi naj bil v mestecu ognjemet v čast državnemu prazniku padca Bastilije, ki ga Francozi praznujejo vsakega 14.7., a smo mi takrat na svežem gorskem zraku že fino godrnjohali. Te kar utrudi to štromarsko kolesarjenje v hribih.

Naslednji dan je v mestece pripeljal tour, a z druge strani, to je iz smeri Galibierja proti Telegrafu. Odločili smo se, da bomo karavano ogledali pred našo apartmajsko hišo, tekmovalce pa potem nekje v mestu. Začetni plan je bil ta, da se zapeljemo čez Galibier in na Lautaretu počakamo dirko in se potem zapeljemo za slabo uro proti zahodu, proti Alp d’Huezu, kjer je bil zaključni vzpon. Ker pa je bil prelaz Galibier zjutraj že zaprt za motorni promet, smo ostali pri manj naporni varianti, torej v mestecu.

Ker je Valloire kar razpotegnjena vas in cesta skoz strma, je karavana po hribu navzdol mimo apartmajske hiše pripeljala zelo hitro. Že kar nevarno na čase. Mojca in Ana sta bili na eni strani in pobirali redke odvržene sponzorske stvari, Luka in jaz pa na drugi strani ceste. Pri tem smo pa pazili, da nas slučajno ne bi zbila kakšna vozeča se košara ali embalaža pralnega gela.

Po karavani smo se sprehodili do centra vasice in nato ob trasi dirke do prvega malega vzpona, takoj za izhodom iz vasi. Ja, enkrat pišem vasica, drugič mestece, tretjič vas, v glavnem gre za isto selo s turističnimi objekti, ki je malo manjše kot Kranjska gora. Na majhnem vzponu takoj izven vasice, je na trasi dirke bil znak s kanto, kar pomeni, da na tem označenem odseku lahko tekmovalci odvržejo hrano, bidone in ostale papirčke in embalaže porabljenih gelov in čokolad. Uh, sta se tega odseka razveselila otroka. Malo manj pa se je snidenja z zvoki harmonike in gorenjskim vabilom na polka ples sredi ceste, razveselila Mojca. Razposajeni Gorenjci so bili na touru kar z avtobusom in so delali štimungo in vsako žensko, ki je šla mimo busa, povabili na kratek polka ples. Mojca se je povabilu, še sam ne vem kako, uspešno izognila. Sicer so Gorenjci bili že cel teden v Alpah in kolesarili in hodili po hribih, za konec pa so si še malo popestrili z ogledom dveh etap toura.

Kolesari so švignili mimo kot za keks, najprej nekaj ubežnikov, nato še glavnina. Proti Mojci je naenkrat poletel bidon in se ji je ustavil pred nogami in naenkrat sta se z leve in desne strani pojavile roke in hkrati pograbile bidon. Roke so pripadale dvema starejšima ženskama, ki pa kar nista hoteli spustiti svojega ulova. Dokler se Mojca ni zadrla stop in nato je ena izmed zagretih popustila. Mojca je to opisala kot zelo neprijeten prizor, ko se starejši tak pulijo za neke plastične suvenirje. Ana in Luka sta ostala brez suvenirja, a ju je tolažilo dejstvo, da sta včeraj imela srečen dan, s podarjenim Sjukovim bidonom.

Po še nekaj sto avtih, ki se prehitevajo med množico ljudi, ki še iščejo morebitne ostanke odvrženih gelov in bidonov, so že prišli čistilci, ki so dokončno počistili prostor. Nato smo šli v mesto, v senco mogočne stare cerkve, kjer smo na velikem monitorju gledali dirko in po kakšni uri smo se odpravili proti apartmaju, na hladno. V mestecu, na dobrih 1400 nadmorske, je bilo kar vroče, verjetno blizu 30 stopinj. To je bilo to, kolesarje se splača bodrit na vzponu, in to malo daljšem in ovinkastem, saj so tam vsaj kakšno sekundo dlje ob tebi, kot pa kje na ravnini, kjer se ti odpeljejo mimo v sekundi ali dveh.

Proti večeru smo šli v vas, vasico oziroma mestece na večerjo v restavracijo Pasta&Grill. Celotni meni je bil res skop, a smo vsi nekaj našli zase, tak da smo se nasitili. Za otroke so tudi imeli dva menija, en je bil z nekakšnimi tortelini, kar je izbral Luka, drugi pa pečena pleskavica, kar je izbrala Ana. Zraven sta dobila še sirup zmešan z vodo, aka malinovec. Smešni so ti Francozi. Bilo je okusno, plačali pa smo največ na dopustu, 78 evrov. Podobno smo plačali tudi v hotelu ob letališču Malpensi, le da je bilo to v gorah dosti bolj okusno.

Zvečer smo se še pogovarjali ali naj nadaljujemo naše potovanje v Alpah ali gremo v petek domov, z večernim postankom v Gardalandu. Alpske opcije so bile ali ostanemo v tem apartmaju, če bi slučajno bilo še fraj (kar je sigurno bilo, glede na število odjav v petek zjutraj), ali se premaknemo v Les Deux Alpes, v sosednji dolini, ali kaj tretjega. Na koncu je obveljala pot domov s postankom v Gardalandu. Meni je bilo malo težko, saj bi še bil kakšen dan ali dva na gorskih planotah, v prijetnih temperaturah v naravi, a nekak smo že imeli dovolj pakiranja in selitev.

Posteljnino in brisače smo zmetali v culo (zgleda, da nimajo sobarice), na brzino posesali apartma in počakali na kontrolo in ob pol enajstih krenili proti domu. Vračali smo se po poti, po kateri smo prišli, torej najprej čez prelaz Galibier, na katerem smo si vzeli čas in naredili dva kar dolga postanka, nato spust do prelaza Lautaret, nato skozi mesto Briancon in nato čez prelaz Montegnevre in spust v Suso in potem po avtocesti do Torina in nato mimo Milana, Benetk do domače grudi. Seveda ni šlo tako gladko, saj ima ta milanska severna obvoznica zloglasen “zastojski” sloves. Prvič je bil zastoj malo pred Milanom, ki se je raztegnil še v drugega vse do Bergama, po Bergamu je sledila še ena nesreča, tako da smo prišli domov ob 23h. Bencin smo tankali v Franciji in z vsemi speljevanji v zastojih in delovanjem klime ob zunanjih 39 stopinjah, prihlapeli do Vrtojbe z ravnokar prižgano lučko. Dobro, za tono in pol težkega požeruha.

Še številke:

• 5 različnih prenočitev, od tega po en v Franciji in Italiji,
• po 1300 km z vsakim od dveh avtomobilov,
• 10 različnih plaž,
• kar nekaj gyros pit in grških solat,
• tri porabljene sončne kreme in nič sončnih opeklin,
• nič strojnega pranja posode, čeprav sta bila v dveh kuhinjah priklopljena, a brez gelov ali tablet,
• skoraj nič pikov komarjev,
• najnižja točka potovanja 0 metrov, oz. kakšen meter pod vodo in najvišja 2642 na prelazu Galibier,
• dve etapi Tour de France, videni in pozdravljeni vseh 5 Slovencev in 1 ujet bidon,
• nič prebranih knjig Mojce (še zdaj se čudim) in Emila (pričakovano), otroka prebrala vse kar sta mela zraven,
• porabljenih slabih 5000 evrov, od tega 30% za prenočišča, 22% za bencin, cestnine in najem avta, 20% za restavracije, 10% za letalski prevoz in 10% za trgovine,
• pogoltnjenih 20 tablet Ospena in nekaj malega protibolečinskih za omilitev bolečin v križu in glavi,
• spitih 6 različnih vrst grških piv, količinsko pa največ Alf in Mythosov,
• vsak dan več-deset-decibelno paritveno vabljenje (dretje na ves glas) kretskih škržatov,
• 20 dobro preživetih dni z družino z morda kakšnim prepirom, katerega se pa ne spomnim več.