Angleški zajtrk. Nasprotje od mediteranskega. Luka je naložil na krožnik en lep, okrogli, črni kos, deloval je kot neko pecivo. Reklo se mu je tudi puding, black puding. Ni šlo, ni mu (še) všeč okus po krvavicah. Kontejner, ki ga kličejo tudi ata ga je mimogrede zmazal, med dvema pečenima klobasicama, jajcama na oko, kuhanem fižolu in pečeni slanini. Bomba. Trebušno slinavko sem slišal, kak se je slinila in preklinjala.
Osmi februar, dan, ko je v Sloveniji državni praznik. A po celem svetu na ta dan praznujemo Mojčin rojstni dan. Ko sva se spoznavala in že dobro spoznala je bila njena želja iti v London. Z leti je to željo malo potlačila, jo morda tudi pozabila ali pa je London ni več toliko privlačil, klical. Ne vem, kako se je London vedno nekak izmuznil iz naših city-breakov, a tokrat smo ga nekak ujeli in stlačili v deSerdtov turistični koledar. Tokrat v kompletu z že pozabljeno Mojčino pozno najstniško željo. Upam, da se te dni v tem mestu počuti mlado, kot takrat ko je bila želja še sveža.
Z metrojem smo se zapeljali do postaje, kjer se konča Hyde park in začne Green park. Plan je bil, da gremo po parku, mimo Buckinghamske palače in potem do parlamenta, Big bena, in nato po kosilu v Britanski muzej pobožat mumije. Plan se dela zato, da se ga lahko kasneje, glede na želje, obvezno spreminja.
Že na začetku, so v naš plan dva dni prehitro in za danes nenapovedano, vskočili stražarji Karla tretjega. Stražarji s puškami in dudami so pred Buckinghamsko palačo zamenjali stražarje s sabljami in trompetami. Oboji so pa imeli lepe, črne, volnene, kosmate cilindrične kape. Verjamem, da jih, v teh njim nevajenih nizkih temperaturah, z veseljem nosijo. No stražarji so odkorakali gor in dol, sem ter tja v roku ene ure, mi pa smo nato tudi nadaljevali naš porušeni plan. Morda pa so Angleži našo slavljenko, na njihov skromen način, le malo počastili.
Pa smo se sprehodili mimo strajkajočih gasilcev in nato še Armencev do reke Temze, jo prečkali in se nato malo z razgledom na parlament in Big be posončili na rečni južni obali.
Pot smo nadaljevali ob zidu spomina na žrtve covid-19, kjer so žalujoči v že naprej naštemplana slika src, zapisali ime preminulega. Na srečo je ostalo dosti src nepopisanih.
Ker je bil dan res lep, smo nadaljevali tako kot nismo imeli zastavljeno v planu in smo šli na London Eye. Ker pa je cena bila kar huh, pa sem se v dobrobit domačega proračuna odpovedal neadrenalinski polurni panoramski vožnji in z 11 metrske nadmorske višine spremljal kabino s številko 32, kjer se je na najvišji točki, 145 nad morjem, vršil fotošuting v vse smeri 15 krat manjšega, a 7 krat bolj poseljenega področja kot Slovenija.
Pa da se vrnemu k planu, kjer je tudi bilo nezapisano, da se z dvonastropnim busom zapeljemo na pozno kosilo, luner (lunch diner), v predel Soho. Po kratkem sprehodu in zaradi zaprte kuhne v času med kosilom in večerjo neuspelem kulinaričnem obisku načrtovanega puba, nama otroka nista pustila več daljnosežnega planiranja obiska naslednjega puba in smo upoštevali nasvet kelnarce v prvem pubu, tako da smo šli v naslednji pub, malo južneje, kjer pa smo bili deležni obilne in dobre hrane. Cena je bila tudi obilna (moje kile pretvori v funte), a še vseeno znosna.
Vsi vemo, da po hrani paše sprehod, pa tudi v našem planu ni bilo tega zapisanega, tako da nam ni preostalo nič drugega, kot da se sprehodimo po Soho soseski. Ta se nam po par korakih že spremeni v kitajsko mesto. Po kitajskem krogu se sprehodimo še do trgovine Next na Oxford street, kjer Mojca skromno izkoristi prvo, no pravzaprav drugo, izmed 40 daril. V naši najožji družini imamo bogato in razkošno razvado, da na okrogle (še dobro, da uporabljamo desetiško in ne binarno štetje) rojstne dneve obdarimo slavljenca z enakim številom daril, kot ima let. Pri otrokoma to ni glih težko, pri nama pa bo vsakih deset let težje. Ne me vprašat za babici in dedeka.
Po skromnem nakupu ene mikice, sta Luka in Ana splanirala pot domov z metrojem, prestopom in končno postajo Earl Court. Mojci je bilo na njen rojstni dan po njenih besedah lepo. Tako da smo glede na lanski smučarski rojstni dan, že bližje izpolnitvi njene rojstnodnevske želje, ki se je pogosto pojavljala v njenih tridesetih letih: “Enkrat si želim rojstni dan praznovati na toplem v kopalkah!”. Drugo leto bom podobne stavke ves zašvican pisal nekje na toplem, na ležalniku, po prvi rundi savne nekje na Finskem. Bom to zapisal v naš ne-plan.
