V petek pa smo si rekli, da gremo najprej v muzej, British museum, ki slovi po zbirki predmetov iz Egipta, iz faraonskih časov. Mumij je nekje od tri do pet, se ne spomnimo natančne številke. Ti muzeji te kar skurijo v glavi, ker se napotiš v njega samo malo na sprehod, pa vmes bom kaj pogledal. Pa ne bom gledal tega, pa onega, zanima me samo to pa to pa to. Ja ja glih, vedno te pol pritegnejo tudi druge stvari, pa seveda treba do ene tebi zanimive stvari, čez tri sobane, kjer so objekti po možnosti postavljeni v labirint. Pa folk se gužva glih tam ko je najmanj placa. Tak da potem obupaš in pač hodiš sem ter tja po teh lepih sobanah z zanimivi in manj zanimivi kamni in njihovimi opisi. Ure in kilometri pa kar letijo.

V Londonu je večino muzejev brez vstopnine, a te pri vaskem obisku nagovarjajo, da postaneš njihov član ali nekaj doniraš. Prav tako te prosijo, da doniraš kakšen funt za mapo muzeja in da plačaš okoli 5-7 funtov za shrambo kovčka, 2 funta za plašč, itd. WC je pa zastonj. Kar nekaj ljudi , osebja ima funkcijo nagovarjanja in pobiranja donacij. A te ljudi je verjetno treba plačat in se zavrtimo v krogu. Če slučajno ti ljudje niso prostovoljci. Nima veze, lepo da nismo zapravili funte za muzeje. Mogoče jih pa peče vest, ker so v prejšnjih 3 stoletij toliko predmetov “pripeljali” iz izvirnih držav. Vse pohvale pa za to, da so jih tako lepo ohranili. In sploh mi ni jasno, kak so jih iz daljne puščave verjetno v enem celem, nerazbitem kosu pripeljali v London, in še to v drugo nadstropje. Takrat še brez dvigala.

Prav tako muzeji na spletu priporočajo, da najaviš svoj obisk, predvsem jih zanima datum in ura, natančna na 10-15 min. Tudi tam te nagovarjajo, da postaneš član in da pomagaš z donacijami. A ko prideš februarja med tednom pred vrata muzeja, ti samo mahajo naprej. Nič gužve.

Spodnja slika je pa kip Venere, ki jo je kipar ujel, ko je prihajala izpod tuša. Vidi se, da hoče skriti svoje predispozicije, po katerih je bila v antičnem Rimu tako znana. Pa smo si jo ogledali iz vseh zornih kotov, tukaj sta na voljo dva dovolj nazorna.

Tokrat smo šli jest v pokrit market v predelu Seven dials. Predel je verjetno dobil ime po malem krožišču sedmih ulic. Ti marketi so narejeni po istem principu, to je ena ali dve točilnici, potem približno deset ponudnikov hrane in na sredini mize in stoli, kamor si na tasi ponosno prineseš svoj izbor jedi. Cene so si podobne, okoli 10 funtov za jed.

Siti smo se zapeljali do Notting Hilla, predela malo bolj severno-zahodno. Tu smo se sprehodili po dolgi ulici Portobello road, kjer so na levi in desni bile trgovinice s starinami in oblačili. Potem smo se z busom zapeljali proti jugu, kjer smo hoteli obiskati pub Churchill Arms, ki slovi po svoji unikatnosti in pretirani okrasitvi. Bus nas je zaradi del na bližnji postaji odložil kakšnih 500 metrov nižje. V upanju, da bo ob 17 uri v pubu kakšna miza fraj, smo se podali po poti nazaj. Vstopimo v poln pub in vse polno. A glej jih gospe, ki so ravno popile buteljko in so se res poooočasiii odpravljale. Šccc, šccc in smo že sedeli. Pri šanku, kot se v pravem pubu smo naročili limonado, đus in dva pira, Guines in Neck Oil. Mmmmm, res je pasalo, kot olje za vrat-več o tem olju pa na dnu kozarca, hkm, prispevka.

Hotel je bil v redu, soba prostorna, pojstle udobne, kopalnica delujoča in zajtrk vsak dan isto obilen.

Zadnji dan v tem velemestu smo pa načrtovali, da pogledamo še en muzej, National history museum. Slabo smo to načrtovali. Prej omenjena napoved obiska preko spleta je pokazala, da ni več prostih terminov vse do 12:15. Glede na to, da nas je zanimal predel o vesolju, Zemlji in dinozavrih, je bil izgled, da vse to vidimo bolj švoh. Pa smo se glede na pretekle izkušnje odločili, da se vseeno pojavimo nenapovedano. In s prtljago. Ja, beri zgoraj tistih 7 funtov. Ja slab plan. Pa še beri zgoraj tudi tisto o obisku muzejev v februarju med tednom. Ne med vikendom. Na stranskem vhodu smo presenetljivo samo malo počakali, morda dve minuti in smo že bili not. A not pa je bila kar gužva. Če zdaj pomislim, pričakovano.

Tokrat smo šli jest na Markets Hall Victoria, zraven postaje Victoria. Podobna zgodba kot že prejšnje dni, dobro, izvirno in raznovrstno.

Še zadnjič smo se zapeljali z metrojem, tokrat z Circle rumeno linijo do postaje Liverpool Street. Največ smo se vozili z zeleno District, uporabili pa smo še črno, rdečo in še eno, a se ne spomnim (bi moral vprašat otroka). Mala dva sta dobro obvladala linije in prestopanja, tako da sta dostikrat ona dva zrisala pot.

Vlak nas je v 50 minutah zapeljal do Stansted letališča, za katerega sem mislil da je manjše. Ima celo notranji vlakec za prestop med terminali oz vrati. Letalo, tokrat Airbus 320 v barvah prevoznika Lauda Air, ki vozi za Ryanair, je imelo cca 20 minut zamude, a vseeno lepo in nežno pripeljal v Trst.

Še cifre:

• 1725 evričev, od tega dobra tretjina za spanje, petino da smo si ustvarili material za sranje (ne ni škrat, a se hrana ne rima na spanje), osmino za prevoze z vlaki, metroji, busi in le desetino za letalske zadeve,
• vsak od nas prehodil po skoraj 100 000 korakov (površno povzeto po nenatančnih pametnih urah),
• 4 angleški zajtrki,
• 3 pristni angleški pubi,
• 4 food marketi ‐ tržnice s toplo hrano,
• 3 stvari še pustili za drugič, to so obisk Harry Potter snemalnega studia, ogled kakšne fuzbalske tekme izmed trenutno 5 londonskih premier league klubov in ogled muzikala,
• v denarnici je ostal bankovec za 10 funtov, ki je bil ob odhodu na pot v skromni družbi še dveh drugih – London je praktično brezgotovinsko mesto,
• pa še kaj, pa se zdaj ne spomnim.

London nas je očaral kot velemesto, prav tako nas je po 5 dneh tudi močno utrudil in tudi finančno, po pričakovanjih izčrpal. Z Mojco naju je presenetilo kako dosti je trgovin in kako so polno založene in tudi polne kupcev. Pubi so polni, metroji polni, denar se troši na veliko in brez večjih pomislekov. Cene stanovanj na oglasih za stekli nepremičninskih firm so divje, pod pol miljona funtov ne dobiš glih kaj. Na ulicah nimajo več košov za smeti, a mesto vseeno ni preveč umazano. Seveda, vse to zgoraj velja za predele, kjer smo se potikali.

Aja, zakaj Neck Oil naslov prispevka. Gre seveda za pivo, kaj drugega pa men gre po glavi, grlu, …. Neck Oil je eno izmed piv, ki sem jih probal, pa tudi kakšnega cidra vmes, a predvsem me je pri tem pivu pritegnila zgodba, kako so ga poimenovali. Gre pa za: “The name comes from an old Black Country term in the middle of England my Great Granddad used to shout on his way out the door: “I’m going down the pub for a pint of neck oil!” Basically he wanted to drink his favourite local beer on mass and lube his thirst after a long hard day in the foundry.” Vir . Kratek prevod: praded se je po šihtu odpravil na pir v lokalni pub in se je med domačini vrati zadrl : “Skočim dol v pub na en glaž olja za vrat.”No, nekaj takega! Cheers!