Pa začnimo z Fußballom in kartami, ki jih na koncu nisem uspel nabaviti za vse člane potepaške druž(šč)ine. Tako je šel na tekmo le moški del, ženski del pa je šel v mesto, malo naokoli in iskat to famozno hudičevo stopinjo.

Gre za “resnično” zgodbo o tem, da hudič ni pustil zgraditi cerkve. Zdaj ne vem kdo natančno, ali duhovnik ali arhitekt ali Mujo građevinac, se je zdilal s hudičem, da mu pusti graditi cerkev pod pogojem, da ta ne sme imeti oken. Ko je bila cerkev zgrajena, je prišel hudič preverit in vstopil skozi glavna vrata in ni videl stranskih oken. Smeje se je obrnil in pustil cerkev stati. Cerkev seveda ima stranska okna, ampak se ob vstopu ne vidijo, saj jih zakrivajo stebri. Tam od koder je hudič stal, pa je zdaj odtis njegove stopinje. In to mi in turisti hodimo gledat. Večkrat. Prvič smo iskali to stopinjo, a so jo župniki za čas maše prekrili z nekim stojalom za tablo. V drugem poskusi sta bile Ana in Mojca uspešni in ujeli to famozno stopinjo.

Še prej smo še zadnjič uspeli najti mizo za zajtrk, saj je bila to kar zahtevna jutranja naloga. Kapaciteta hotela je kot kaže prevelika za velikost jedilnice in števila lačnih gostov. V dvigalu je bilo tudi obvestilo v obliki semaforja, kdaj je naprimernejše zajtrkovati. Seveda nismo hodili na zajtrk ob pol sedmih zjutraj in tudi ob pol enajstih ne. Hotel smo zapustili ob 11h in skovali pretkan načrt, da bomo najprej peljali kovček v avto, ki nas je že od četrtka čakal na P+R blizu Alianz arene. Nato se bomo skupaj vrnili v mesto in se recimo ob pol dveh ločili in bova midva z Luko odšla pravočasno nazaj proti stadionu, saj je ob 15:30 tekma, Ana in Mojca pa se bosta tja odpravili po končani tekmi.

A naš načrt se je kaj hitro spremenil, ko smo ob prvi vožnji proti stadiumu, torej še s kovčkom, na metroju videli že kar nekaj v rdeče oblečenih bayerncov. Hkrati smo opazili tudi opozorilo, da bo popoldan na tej liniji močno povečan promet v smeri stadiona. Ja nič, bova pa z Lukom kar počakala v bližini stadiona in se bova že s čim, za te tri ure, zamotila.

Ob 12:50 sva bila že na stadionu. Bi rekel, da med prvimi stotimi. Tako sva se ga lahko reeeees nagledala, vmes sva nekaj pojedla, pa spila, pa odkrila sladke kokice, pa še malo preverila stanje na lestvici Bundeslige, prosila ljudi, da se presedejo za en zic, da sva lahko z Lukom sedela skupaj (saj sva imela sedeža 5 sedežev narazen), pa sta ti dve uri in pol minili. Vmes se je stadion napolnil, na velikih ekranih se je izpisalo 75000 gledalcev.

Hm, vsi zici zasedeni, razen dva pred nama in še dva takoj levo od naju. Ironija pa taka, saj sva kar nekaj časa z Mojco porabila, da bi najdla še dva skupna sedeža na spletni strani za izmenjavo vstopnic. No, v drugem polčasu sta se vsaj ta dva prazna zica pred nama zasedla.

Tekma je bila rahlo dolgočasna, ker se je moštvo iz Berlina zaprlo in igralo bunker, ta rdeči so pa v neskončnost driblali. Vseeno so proti koncu uspeli zabiti dva gola in verjetno poslali Hertho v drugo ligo. Spremljali smo namreč tekmo prvega in zadnjega.

Čeprav je Herha Berlin zadnja v ligi, je bilo navijačev modrih ogromno in bili so zelo glasni. Cenim navijače, ki so tudi ob slabih in celo zelo slabih rezultatih, še vedno navijači in podpirajo ter navijajo za ekipo. Vzdušje je bilo pa bolj tak tak, verjetno zaradi slabših iger Bayerna v zadnjem mesecu.

Medtem sta se Ana in Mojca mastile v vietnamski restavraciji, saj ni bilo fotra zraven, ki bi brez težav našel še kakšno pivnico.

Po tekmi se je družina zbrala pri avtu, plačali 7€ za 4-dnevno parkiranje in se kar hitro, brez zastojev, odpeljali iz Minčija. Seveda je še bilo treba nahranit avto in tudi nas. Tokrat smo si prvič na tem izletu privoščili McDonalds in tudi nič piva. Pred polnočjo smo bili po 4 urah doma.

Še cifre za pet dnevno potovanje:

Slikovni prikaz budgeta: