Pa smo na Korziki. V kampu Bodri na severu otoka, blizu mesteca L’Ille-Rousse ali Isola rossa. No, še prej pa bi bilo fajn napisat, kaj smo počeli oz. kaj nismo počeli. Torej dve noči smo prespali v samem centru pokrajine Chianti, kjer si z Mojco nisva privoščila niti deci lokalnega vina, kaj šele kaj več. Tak smo vzeli resno to počivanje, da se nismo niti zapeljali v dolino v mestece Greve na kakšno večerjo, ali v kakšno vinoteko po buteljko lokalnega vina iz regije Chianti Classico.

Prav tako se nismo zapeljali z najetimi ekolesi po okoliških strade bianche. Tak hudo smo počivali ob bazenu z razgledom. Tudi prav, še en, no, zdaj že dva razloga več, da se vrnemo, no mogoče bolj sama z Mojco v ta del Toskane.

Tudi sam naslov knjige Agathe Christie, ki jo je brala Ana, je dovolj zgovoren. Celo v dveh razlagah: prva prihaja iz mojih umorjenih planov in želj in druga razlaga prihaja iz hrvaškega “umor”(utrujenost) ob bazenu. Ampak je pasala ta umirjena neaktivnost, naprimer v nedeljo popoldan sem dvakrat zadremuckal in potem brez težav še spal celo noč.

V torek dopoldan smo se odpravili do Livorna. To je za slabi dve uri vožnje. Še vmes smo se ustavili v šoping centru v Pontederri, malo pred Livornom, da smo si nakupili nekaj hrane in pijače za na trajekt in prvi dan v kampu. V trgovini sem stal pred nekaj desetimi flašami Chiantija in ga nisem mogel vzet. Sem si rekel, da mi samo vino Chianti ni nekam dobro in če ga že želim pit, ga želim pit v Chiantiju. Torej sem vzel neko drugo vino iz Toskane, Vernaci, ki je seveda belo in suho. Mojca je našla neki muškat z 16% alkohola. Bo treba pazit pri nalivanju.

V Livornu smo bili ob 12ih, uro in pol pred izplutjem. Predvidenim izplutjem trajekta Corsica Ferries. A se je kot kaže zapletlo pri zlaganju tetrisa ta velikih kosov, šleparjev, v trup ladje in smo izpluli z dobre pol ure zamude. Je kapitan pohodil gas in smo po 4 urah in pol prispeli v Bastijo. Iz trebuha ladje smo se zapeljali kot degistiv, saj smo se vanj zapeljali kot aperitiv.

Iz Bastije smo do prvega kampa iz našega popisa imeli dobrih 100 km, za kar smo rabili uro in pol. Peljali smo se malo bolj naokoli, a toliko bolj ravno, saj smo izbrali pot, ki pelje najprej proti jugu in nato proti severozahodu. Cesta je bila super za vozit, saj smo ob sončnem zahodu v prelepi gorski kulisi prevozili dolge ravne odseke in dokaj nežne ovinke.

Kampa Bodri nismo meli v popisu kampov, kjer bi predvidoma prespali, a smo ga izbrali zgolj po naključju, ko ga je Mojca ujela v enem drugem popotniškem blogu. Na prvem mestu v planu je bil kamp Paduella v bližini mesta Calvi, še bolj zahodno, saj je imel recepcijo odprto do 21 ure. A Bodri je na naši poti 20 km prej, prav tako zelo blizu dveh lepih plaž in recepcijo odprto do neznano. Hja, smo si rekli, Bodri je na poti, preverimo, če je recepcija odprta in potem, če ni, nadaljujemo proti Calviju. Ob 20:15 pripeljemo do kampa in recepcija ima urnik do 19. ure. A glej ti korziškega vraga, blontnega, ki sedi za šaltrom in se delno kislo nasmeji, ko ji rečemo Bonsva. Čez par minut že iščemo parcelo, kjer bi postavili naš domek za naslednjih par dni. V roku ene ure stvar stoji, rezervni klini so šli težko v trdo zbito korziško grudo, a jih vsaj nisem zvil, tako kot priloženega k šotoru.

Temperature so tam nekje okoli 30, a vseskozi fajn piha, tak da nam ni kaj fejst vroče. Plaža je čist pod kampom, bela mivka in dokaj turkizna voda s kar velikimi valovi. Tu bomo ostali cca 3 ali 4 noči, se verjetno z vlakom odpravili v mesto Isola Rossa in Calvi, saj med kampom in plažo je železniška postaja, kjer lahko vstopiš na vlak, ki povezuje ti dve mesti. No, bomo še videli kak bo šlo glede na vozni red.