Nahajamo se v campu U moru in ker smo zdaj ponovno internetno živi, lahko poguglam kaj pomeni U moru. Urban dictionary pove, da moru lahko pomeni enega tipa, ki ni glih fajn. Več na linku in mislim, da to ni to, ker ta kamp ima že zgodovino, če sodim po izgledu lastnice. Teta Wiki pa zapiše, da je U moru beseda za Mora, to črno glavo, ki je vsepovsod na korziških zastavah. Link . Sardinci jih imajo celo štiri na zastavi. Ja, saj zgleda dobro, v glavnem so v tistih dveh desetletjih samostojnosti spremenili prevezo, da ni več pokrivala oči in je sedaj na čelu. Verjetno da zaustavi švic.

Ker v sredo je pa blo vroče, chaude po francosko. Me je mama opozorila, da prihaja vročinski val, pa sem ji rekel, da za zdaj ni tak hudo, pa smo takoj naslednji dan dobili 38 stopinj. Ko smo v U libeccu pospravljali šotor je samo lilo z mene. Ja, saj je malo pomagalo vse naslednje: tuš, in tisti mini pirček in pol litra vode, pa avto klima, pa skok v mirno hladno morje in mini pirček, pa potem še en tuš, pa spet en mini pirček, pa bazen z zelo toplo vodo, pa še en tuš, pa pol litra vinčka, pa liter vode, za konec pa fajn vetrič.

Torej spokali smo se iz zahodne strani in po dobri uri ovinkaste ceste prišli na ravno cesto. Zdaj kaj pomeni ravna cesta na Korziki, to je cesta, taka magistralna, ki seveda ima ovinke, a samo levega in desnega in vmes si sledijo ravni odseki ceste. Tako kot pri nas, čist normalna magistralna cesta. Tisto, kar je pa tu smatrano kot ovinkasto, pa ne vem no s čim naj primerjam. Kot da si nostop na nekem prelazu, le da so ti visoki za cca 100 višinskih metrov in si sledijo gor in dol in dol in gor in gor in dol. Nima veze, zdaj smo na ravnem in do Bastije, kamor moramo naslednjo sredo na trajekt, je več ali manj ravna cesta.

Med potjo od enega do drugega kampa, smo se še ustavili na plaži de la Tonnara, kjer je ob vsej vročini bilo morje kar hladno. Uf, kak je pasalo. Vetra pa nič.

Ob cca 15 uri smo se prijavili v kampu, kjer so nas, tako kot priletna samo-francosko-in-morda-še-korziško-govoreča receptorka, lepo pod svoje sence sprejeli lepi, visoki borovci. V kampu pa je tudi bazen, a tokrat so nas namamili borovci.

Lačni kot volki smo šli v bližnje mestece Sotta na večerjo. Nameravali smo v en lokal, kjer bi naj bil bolj naše sorte lokal, a ko smo parkirali avto, smo videli čez cesto lepo staro hišo, v kateri je gostilna.

Preverili na google maps, koliko ima kaj cenovni razpon in je bilo označena z znakom z enim evrom. Rang je mislim da do treh znakov za evro, kar pomeni, da več znakov za evro več evrov bo šlo za plačilo. No ta je mela enega, super. Gremo.

A ko smo vstopili, smo takoj zasumili, da to ne bo glih poceni. Pa smo si rekli, da letos bolj malo hodimo ven jest in da bomo si tokrat malo privoščili. In da naj uživamo.

Luka si je naročil špagete s tremi ogromnimi škampi, Ana špagete s školjkami, Mojca telečji zrezek s sirom in omako, jaz pa tunin zrezek. Pol litra belega lokalnega vina Petra Bianca. Bila je res dobra hrana, Luki je bila omaka preveč močna, Ani školjke dobre a ne kaj ekstra posebne, najina hrana pa je bila izvrstna. Jaz še nisem jedel boljše tune. Za sladico so si naročili Creme brulee, jaz pa Eau de vie. Creme je fajn počila skorja, življenska voda pa je fajn vrezala. Siti in olajšani za 170 evrov smo se spokali nazaj na jahto, no mislim v kamp, v šotor, ki je stal 100 evrov več kot ta večerja. Zdaj že vsi fajn spimo v prijetnem vetriču.

Aja, gostilna v katero smo najprej imeli namen iti, pa je bila zaprta. In kolikor smo opazili, nismo edini šli čez cesto v to fino gostilno, saj po oblačilih sodeč gostov sodeč.