Vikend smo preživeli na dveh plažah, Rondinari, kjer smo bili v družbi borov in krav, in na plaži Plage de Saint Cyprien, kjer smo pa se ponovno združili z družino Vudler.

Pot do Rondinare smo ubrali preko mini prelaza, tako da smo malo podoživljali zahodne ovinkaste občutke. Tudi pot od same glavne ceste do plaže, je bila čez prelaz in po slabi cesti. Sva si bila z Mojco kar enotna, da je dobro, da za ta tretji kamp na JV nismo izbrali kampa Rondinara, saj bi bile poti na druge plaže ali mesta, kar naporna.

Ker smo s ceste videli, da je na plaži kar dosti sence smo zraven prinesli tudi visečo mrežo, da bi jo razprli med veje borovcev. A glej ti ograjo in za njo v globoki senci teleta, kako v miru prežvekujejo. Ok, je pa na vzhodnih plažah dobro to, da se čez čas naredi senca ali od dreves ali od gor, tako da smo se zleknili na mivko v prijetni senci, kjer je punci celo malo zeblo. Ja ti ženski termostati so res posebne sorte.

Vsak dan, razen ponedeljkih, na plaži okoli 17h bulimo v telefon. No saj to počnemo tudi druge ure in dneve, delno tudi noči, ampak v tem posebnem popopoldanskem julijskem času, vsi štirje bulimo v en sam ekran. Ja, spremljamo Tour de France. Letos ga ne bomo obiskali, čeprav smo si najbližje v sredo, ko se vračamo iz Korzike na celino in je tour še zadnji dan v francoskih Alpah. Glede aparatov pa smo kar dosti priklopljeni, Luka in Ana igrata igre, spremljata navidezno igro TdF na rtvslo, Mojca slika in bere novice, spremlja vreme in koordinira trase naslednjih plaž, sam pa sem postavljam v vlogo tipkarja teh vrstic in tudi kdaj pa kdaj kakšno pritisnem, sliko namreč. Imam pa neke vrste novičarski odklop, saj uspešno neberem novic. No, edino fuzbalskih novic nisem mogel spustiti, saj so v teku prestopi in prve evropske tekme naših klubov, kjer me v bistvu zanima samo en klub.

Nazaj na Rondinaro, ki ima pravo ime – Rondi, da sem omenil tudi Tour de France. Ja, tu smo prvič plačali parkirnino. Ja Sardinija je res blizu in so se verjetno navzeli te navade, da treba zakasirat parkiranje. No na vseh teh desetih plažah, kolikor smo do zdaj bili, smo redko na njej opazili vrste senčnikov in ležalnikov, kar je zelo značilno za italijanske plaže. Če so na korziških plažah vrste ležalnikov, so te le mali del plaže in je večino plaže dostopna nam, samopostavljavcem marel. Sicer so si pa plaže več-ali-manj enake, sam po pravici na teh slikah več ne ločim za katero gre. Tu, na vzhodu, imajo vse belo mivko in so v lepem, vsaj kilometerskem zalivu, v katerem so parkirane manjši in malo večji čolni in jadrnice.

Po kopanju smo se kvazi stuširali s plastenko fajn hladne vode in se preoblekli za pohod v mesto Bonifacio oziroma Bunifaziu, kot zapišejo tu. Vidim, da korzičani radi uporabljajo črko u. Dostikrat je pred besedo, recimo U moru, je pa tudi opaziti, da u zamenja v francoščini črko o, tako kot v tem Bunifaziu. Ja mesto je malo, sestavljeno je iz treh delov, parkirišča in marine, ki sta v spodnjem delu in pa utrdbe oz. mesta, ki pa je na zgornjem delu. Samo parkirišče je kar v redu, razen tega da je pač malo drago, saj smo za dobre tri ure plačali 9€. Ima pa to parkirišče slabe bralce parkirnih listkov, tak da preden prav postaviš kodo pod čitalec, kar malo začneš mencat in klet.

Marina in predvsem objekti v marini in ob njej pritičejo slovesu mesta, saj sta v njej nad ostalimi čolniči, kraljevali dve 60 metrski jahti. Ko smo se vračali iz mesta, so na eni izmed teh dveh bili v pričakovanju družbe, saj je osebje čakalo na goste ob spuščeni pohodni lestvi. Znašel sem se v rahli zagati, saj nisem hotel biti nevljuden in sem hotel zavrniti vabilo, saj smo ravnokar iz večerje. Pa me je iz zagate rešila družina, morda na pogled indijci, ki so vljudno vskočili na krov in takoj v dar dobili že pripravljene vlažne brisačke. Ali so bile tople ali hladne ne vem, sumim pa, da je osebje opazilo, da bi prav prišle prav nam. In to vsaj iz dveh razlogov, en je že zgoraj omenjen v sklopu tuša iz plastenke, drugi pa je ta, da bi po dvakratnem vzponu na utrdbo prav pasal en osvežilen bris čela in vratu. No indijci so se lepo osvežili, sam pa sem tudi bil deležen papirja, v obliki že prej omenjenega parkirnega lističa in sprejem pri slabovidnem parkirnem avtomatu. Toliko o tej marini. Aja, gostilnice neposredno ob marini pa so bile nazaj grede prav v razposajenem vzdušju, kjer so eni z ledenih posteljc mazali ostrige, v drugem lokalu pa so mladenke v eni roki s kozarcem in v drugi telefonom, ritale na ritem disko glasbe. Fajn vzdušje, a smo pasali tja le kot mimoidoči opazovalci. Kar me tudi veseli.

Do mesta, ki je v utrdbi, vodi strma pot. Za 24€ bi se lahko peljali z vlakcem, a smo se nekak čudno prepričali, da bi raje šli peš. Mesto je lepo, z ozkimi uličicami, polno gostiln in malih prodajaln. Gostilne so bile kar polne. Že na plaži smo si na Google maps ogledali ponudbo gostilnic za večerjo in smo nekak pikirali na eno gostilnico z domačo, korziško hrano. Pridemo do nje in je bila krajša vrsta, pa smo si rekli, da naredimo še en tour po mestecu in ko se vrnemo, mi en izza mize namigne, da samo plača in se lahko vsedemo na njihovo mesto. Pa se je vmes spremenil plan in je postala glavna tarča ena druga gostilnica malo naprej. Sem rekel, glej tu dobimo mizo za štiri, tam pri drugi pa ne vemo ali bo kaj fraj. Pa je Ana rekla, da ji občutek pravi, da bo tam, v drugi, boljše. Celi svet se ravna po ženskih občutkih in čutih, saj ljudlje gradijo dvorce, mostove, letala, pišejo in pojejo pesmi, ni-da-ni, da bi impresionirali ženske čute. Torej se moramo držati ženskih čutov in gremo do te druge gostilnice, ki pa je bila na presenečenje vseh zaprta. Ni nam ostalo drugega, kot da se spustimo dol iz mesta, kjer smo že gor glede zaznali eno gostilnico, kjer pečejo burgerje. Ja, saj ne pravim, da je Ana imela napačne občutke, le jaz jih nisem znal pravilno razbrati. Očitno so jo občutki vodili v to burger gostilnico, a preko tiste zaprte gostilne. Tako delujejo ti ženski čuti, nikoli niso na prvo žogo in predvsem niso takšni kot se zdijo na prvi pogled. No, tej gostilnici smo dobili in prostor in hrano in tudi pomanjkljiv račun, kar smo tudi opozorili mlado kelnarco, da ji bosta konec dneva manjkali v blagajni dve sladici.

Seveda pa s tem še nismo zaključili z ženskimi čuti, saj smo morali zadovoljiti še fotografske potrebe za panoramske nočne slike mesteca s sosednjega hribčka. Pa smo spet šli gor, a tokrat nismo zavili v utrdbo ampak na levo, na razgledno pot. Po slikah sodeč pa mislim, da se je vzpon splačal.