Iz prejšnje objave mi je ostalo še to, da zapišem dogajanje v družbi Vudler-Subašič na plaži Saint Cyprien. Sama pot do tja je bila kar zahtevna, saj je navigacija Google maps priporočala pot mimo neke konjušnice, kjer se je dalo naprej samo na konju. No pa na muli in oslu bi tudi šlo. Po kratkem klicu z Markom, smo na njegovo priporočilo in nasvetu iz lastnih izkušenj, obrnili in šli po drugi poti. Saj po tej itak ni šlo, pa še kasneje nam je romanistka Mirjana pojasnila, da so bili na tej poti znaki, kjer je pisalo da je pot možna samo s konji. Ja, pot bi lahko poimenovali po znani angleški seriji Samo bedaki in konji. No ker nismo ne konji, za ono drugo pa še potekajo vsakodnevna dokazovanja, smo obrnili in se čez nekaj časa pripeljali na parkirišče plaže, kjer nam je plac že nekaj časa čuval Marko. Plaža podobna kot vse ostale tu na vzhodu, le mogoče manj valov.
Na brzino smo ruknili par še hladnih pir-palčkov, poklepatali o Francozih in njihovih navadah, malo poplavali in te stvari kar se pač počnejo na plažah. V vodi smo se igrali petelinčka, ki smo ga preimenovali v petelinška, po našem dobrem prijatelju, ki sta se z ženo Karmen ravno vrnila iz TdF, kjer sta med drugimi vzponi prekolesarila tudi znameniti Grand Colombier.
Marele smo imele v mivko zapičene ravno pred vhodom v restavracijo, kamor smo seveda tudi šli. Tu so bile cene še bolj navite, kot pred dvema dnevoma. Izbirali in izbrali smo med steak argentino, tartare, školjke, linguini s školjkami. Sicer kar dobro, a drago. Pir je stal 10€. Pa vemo, da se ne spije samo enega. Vmes pa smo še pogledali etapo TdF.
Zvečer smo se poslovili in se hecali, da se drugo leto spet nekje srečamo, tako kot lani na Kreti in letos tu na Korziki. Prav paše nam, da se dobimo dvakrat in s tem imao še vedno dovolj časa za sebe, da malo izmenjamo vtise in ugotovitve kam se splača in kam ne, da spijemo kar nekaj pira in da se otroci malo zamotijo, čeprav je kar razlika v letih.
V ponedeljek je pa sledilo pakiranje šotora in opreme, a tokrat zadnjič, saj naslednjič spimo v hotelu v Aleriji. Aleria je mestece na pol poti med Porto Vecchiem in Bastio. S selitvijo v ta hotel bomo ubili kar nekaj muh, morda tudi kakšno enodnevnico in/ali hlevsko: v sredo, ko bomo šli na trajekt. bomo bližje Bastiji, ne bomo rabili ponovno postavljati in predvsem pospravljati šotorja in opreme, za spremembo bomo spali pod trdo streho, imeli bomo klimatsko napravo in za dve noči plačali toliko, kolikor smo plačali za pet noči v zadnjem kampu. Mislim pa, da smo mesarsko muho ubili s tem, da v hotelski sobi ni kuhinje, kar v dopustniškem žargonu pomeni, da ni pomivanja posode. Juhej. Ma se res navadiš pomivalnega stroja. Nismo se štopali, ampak po tem, ko po zajtrku pomijemo posodo, pospravimo in spakiramo, beri stlačimo, vse stvari v avto, mineta manj kot dve uri. Nenazadnje smo štirje in imamo kar nekaj rok. Sicer je več levih, a vseeno.
Na poti proti posodo-pralni-svobodi v Aleriji, smo se ustavili dvakrat, prvič na okrepčilu in drugič na osvežilu. Temperature so se dvignile nad 30 in napovedi kažejo na še višjein smo morali primerno ukrepati. Okrepčali smo se v Burger kingu, kar je predstavljalo kar hladno popestritev in vokalno razbremenitev, saj smo v klimatskem prostoru naročili na avtomatu. Postopek je tak, da s prstom tapkaš po lcd ekranu, kjer najprej izbereš angleški jezik, ob čem se ekran nič ne zmrdne in nato počasi potapkaš kaj vse bi kdo jedel, plačaš s kartico in vzameš znak s številko, na katero potem ciljajo zaposleni, ko ti prinesejo naročeno. Sicer mi je ljubše naročati pri ljudeh, a kjer se ne rabiš ukvarjati z neznanimi francoskimi jedmi in zavijajočimi pogledi kelnarjem ob daljšem izbiranju jedi, je ta postopek za lačnega turista lažji. Zanimivo, da na Korziki ni McDonaldsa, kar morda pride komu prav ob načrtovanju poti. Od teh mega fast foodov sta na Korziki le Burger King in KFC, v katerega pa bi naj šli v Bastiji po pišanca v sredo, pred vkrcanjem na trajekt.
Osvežili pa smo se na eni daljših plaž, katere ime je prav tako dolgo: Plage de Quarcione – Serra di Fium’orbu. Ne bom prevajal, ker razen tega da je super dolga in da je tudi posledično super prazna, ni kaj ekstra. Je pa v posredni bližini vojaške letalske baze. Žal nas niso preleteli kakšni miraži ali kakšen drug vojaški fajter, smo pa odigrali prvo in drgo partijo kart. In to Uno Flip, ki sta jih junca dobila v Burger kingu. Naših kart sploh nismo potegnili iz kovčka, pa smo zraven vzeli dvojne Uno karte, tarok in navadne karte.
Popoldan smo prispeli v Alerijo, ki je prva znana rimska naselbina na otoku. Tak da nekaj že mora biti tu fajn. Nastanili smo se v hotelu L’Emperuor, v sobo s štirimi posteljami, mini hladilnikom, kopalnico in klimatsko napravo. Pozor, ni kuhinje, kar pomeni da jemo zunaj in da umivamo samo sebe. In še to, po dveh tednih bom sral sam. V kampih vse počneš v neki skupnosti, tuširaš se v tuš kabini, v kateri si je maloprej en Nizozemec namilil rit, opravljaš veliko in malo potrebo ob stiskih in pljuskih iz sosednjih kabin in hodiš z wc rolo v roki (ker je ne gre stlačit v žep kopalk) od šotora do wc-ja v enkrat hitrejšem tempu, kot tisti ki prihaja iz obratne smeri. Dopustovanje v kampu ma svoje čare, a tudi mane. Nam je kar pasalo, a smo vsi štirje kar veseli spremembe.
Naslov je povzet iz zelo znane knjige Hemigwaja, ki se je poslavljal ob bolj hudih časih, kot jih jih doživljamo danes.
