Taku, zadnji celi dan na tem divjem otoku smo preživeli ob reki in malo v višinah. Vremenska napoved je obljubljala do 36 stopinj, pa smo mislili, da bo v višinah manj vroče. Pa smo se odpravili ob reki Solenzana vse do prelaza Bavella, 1260 metrov nad morjem. Ta vzpon se začne na 2 metrih nad morjem, tako da je kar dolg. Sem se kar dolgo zadrževal, da nisem omenil, da bi ga bilo fajn prepeljat, enkrat jeseni v manj vročem vremenu.

Cesta se večino časa vije ob reki, kjer so lepi mali tolmuni in malo večja kopališča. Kot nekako naša Nadiža. Tudi voda je podobno topla in ni problema v njej zdržati dlje časa. Ob tekoči vodi v senci je prav prijetno, to smo spoznali že pred dvema letoma ob reki Koritnici in še prej ob Nadiži.

Pot smo nadaljevali do prelaza Bavella, kjer smo ob čudovitem razgledu na gorovje Bavelske igle zmazali korziško specialiteto, divjega prašica. Čeprav smo na letošnjem dopustu obvozili cel otok, razen enega povoženega, nismo videli divjih svinj da bi tekale kje v naravi. Sicer smo ob vožnji na ta prelaz srečali nekaj pujsev, takih pol domačih, ki so tekali preko ceste za neko ograjo.

Ob obali smo videli kar nekaj spodaj nagih dreves. Ana nas je mimoplute podučila, da to gre za drevesa hrasta plutovca, katerega se največ najde na Portugalskem in Korziki. Pa res je bilo kar nekaj teh manjših hrastov videti po celem otoku, le redki so bili pa tudi “spodaj brez”. Zgleda, da so ti “spodaj brez”, že dovolj stari in zreli, da se jim lahko sleče lubje in uporabi za zamaške in druge zadeve.

Zvečer smo se še okopali v hotelskem bazenu, malo spakirali, a tokrat samo kufer, saj svojega tokratnega prenočišča nismo smeli in zmogli podret in spakirat. V sredo zjutraj smo najprej šli čez cesto v pekarno na zajtrk, popili kavico in sok, nato šli nazaj v hotel še odložit določene zadeve in nato smo se odjavili iz hotela. Spet smo šli čez cesto v Leclerc in nakupili še par stvari za domov, predvsem led za v skrinjo in v vodo in kakšno malenkost za darila. Do Bastie smo imeli slabih 70 km a vozili smo se skoraj dve uri.

Cesta je ravna, a v enem mestu je bil zastoj, seveda iz najbolj pogostega razloga vseh zastojev, to je “nimampojma”. V predmestju Bastie smo se ustavili v drive-in KFC in tam smo doživeli še zadnji žebelj v našem sporazumevanju v mešanici francoske angleščine. Ko npr. v Sloveniji zapeljem na drive-in v McDonaldsu, že približno vem kaj moram naročiti, saj poznam produkte in nekak razumem jezik sporazumevanja. Sicer ni preprosto, ker prek tistega hreščečega zvočnika in slabo berljivega menija, težko razumeš in razbereš posebnosti. A ker sem vedel, da če bomo do Bastije prišli malo bolj pozno (glede na odhod trajekta) in da se bomo odločili za hitrejšo naročilo hrane, sem prosil familijo, da si preko spletne strani Kfc.fr predizbere jedi in da jih bomo potem skušali naročit. Seveda spletna stran naenkrat ni več delovala in smo si nekak na pol zapomnili imena jedi. Za otroški meni smo vedeli, da se napiše enfant meni, a je imel več različnih postavk za izbrat, kot npr ali sendvič ali nagec, pijače, igrače in še in še.

No, pa smo zdaj pred tem zvočnikom na vroči Korziki, kjer dodaten hrup dodaja še ventilator motorja in pa hreščeč zvočnik, ki ma pol sekundni eho mojega glasu. Najprej vljudno vprašam, če lahko naročim v angleščini, pa se je nek ženski glas umaknil in čez par sekund se je slišal glas fanta. Naročim “deux menu enfant” (dva menija enfant), ker pa se nekaj nisva razumela, pa ponovim angleško two kids meni. Še vedno nekaj ni blo, pa čez čas slišim iz zvočnika aha. Pa je prišlo vprašanje s čim, pa sem odvrnil da en z burgerjem drugi pa z nageci. Potem pa me je še spraševal verjetno o sladici, pijači in tudi igrači. Nekaj sem odgovarjal, sam ne vem kaj a na koncu sem naročil še eno solato. No dobili smo vse nekaj na pol, razen solata je bila cela. Kosilo za na trajekt je bilo preskbljeno. Za predjed in ne ravno aperitiv pa sem zagotovil kar sam, z mojim izbruhom o francozih in o smislu učenja francoščine, če je potem ne uporabljaš v dejanskem svetu. Boun apetit!

V pristanišču smo bili pravočasno oziroma bi bili še bolj pravočasno, če bi se v Kfc ustavili in šli naročiti hrano v stavbo na avtomat/tablico, kjer najprej izbereš jezik in tako naprej. Spokamo se v trup ladje, katera izpluje celo pred predvideno 14 uro. Tokrat imamo rezervirane sedeže in mehko sedečo pojemo kosilo, nato povprašamo, če lahko na dveh tevejih prestavijo iz Rai 1 na Rai 2, kjer imajo prenos Tour de France. Seveda je odgovor negativen, a tokrat v italijanščini: solo rai uno e rai tre. Vožnja ob branju knjige, dremanju, igranja iger hitro mine. Na trajektu je kar fajn, le to pakiranje iz ladje dol pa je tečno. Najprej preko res hreščečega zvočnika sporočijo, katera paluba/parkirišče se bo najprej odprlo. Tokrat je bilo to naše, deck numero tre. Počasi se vstaneš iz zica in se počasi premakneš do stopnic, a tam že čaka en kup drugih. In tako potem stojiš tam pol ure. Saj bi šel do teh stopnic malo kasneje in se zgužval, a te potem marsikateri nalaja kam se gužvaš in da ma on tudi avto na Deck3. Ladja/plavajoči parkplac končno prispe, se priveže in potem nas spustijo rajo po stopnicah do garaže tri, kjer vsi z ritami in trebuhi obrišemo svoje in sosednja vrata zelo skupaj parkiranih avtomobilov. Stlačimo se v avte in potem spet čakamo. Postaja vroče, eni prižgejo avto in klimo, potem postane še zadušljivo in ne veš ali bi storil ti enako. No končno se odprejo pregrade, vidiš sončno svetlobo in si nadeneš sončna očala, hkrati začnejo delavci v svetlečih brezrokavnikih aktivno mahati z rokami nakazujoče smer vožnje, tako da se ob cviljenju gum za trenutek počutiš kot pilot reaktivca na letalonosilkah. Ob mimovozu rumenojopičarja ga pilotsko vojaško pozdravim z iztegnjeno levico ob čelo. Adieu Corse.

Gasa po avtocesti mimo Firenc, Bologne kjer pa se pred nami začnejo delati visoki, nevihtni oblaki. Ustavimo se v Ferrari, v McDonaldsu, kjer na aparatu ob vzdihu Ah, Italija, z lahkoto naročimo hrano in pijačo. Preverimo vremenski radar, ki kaže novo nastajajoče nevihte nad Verono in se vse hitro premikajo v smeri jugovzhoda, torej proti Padovi in Benetkam. Snujemo načrt ali gremo v hotel ali se soočimo z nevihtami in jih po možnosti obidemo. Ker smo, za razliko ostalih Slovencev, že pozabili kaj je dež in nevihtno vreme, se odločimo za slalom med nevihtami.

Peljemo se proti Padovi, kar bi lahko opisal tudi vožnja proti stroboskopu, saj je bila frekvenca strele 1 Hz. Pri Padovi nas rob nevihte dobi in se končno po treh tednih vsuje dež in nam dodobra opere avto. Po kakšnih 10 km pobegnemo nevihti in nadaljujemo vožnjo med dvema nevihtama. No tako smo nadaljevali vožnjo vse do Postojne, kjer pustimo nevihtne oblake za seboj. V Ljubljano prispemo ob dveh zjutraj in celo najdemo parkirni prostor.

Še par cifer za letošnje potovanje, ki je trajalo 18 dni, od 2.7. do 19.7.:

• 3700 porabljenih evrov,
• 5 različnih prenočišč, od tega 3-je kampi. 1 apartma in 1 hotel,
• 11 obiskanih plaž in ena reka,
• Najvišja točka 1218 metrov nad morjem,
• 13 noči prespanih v šotorju in/ali pod milim nebom v viseči mreži,
• 38 stopinj najvišja izmerjena temperatura zraka v termometru v avtu,
• 5 krat prehranjevanje v hitri restavracijah, 2 krat McDonalds, 1 krat BurgerKing in 1 krat v KFC in 1 krat pečen piščanec na vrtečem žaru,
• 8 krat jedli v restavracijah,
• 10 eurov najdražji pir v restavraciji,
• Nebroj kosov pomite posode,
• Nič kaj dosti pikov komarjev, 1 mali ožig meduze, nič opeklin kože,
• 5 dežnih kapljic,
• 2200 prevoženih kilometrov