Zadnji celi dan na aktivnem oddihu smo se z dolinskim avtobusom zapeljali do konca doline Glemmtal, ki je seveda tako kot vse doline v nemško govorečih dolinah, dobila ime po reki, potoku, ki je to dolino tudi naredil. tokrat po potoku Glemm. Na okncu doline smo z busa morali presedlati na dolinski vlakec, ki je pravzaprav diskretno preoblečen traktor s prikolicama. Na koncu doline je pa kar nekaj za počet, saj je tu tukajšnja Pod na krošnjami z ogromnim visečim mostom, zelo velik adrenalinski park, vodni park, trampolin park in še in še.

Te stvari, razen vodnega parka, so za plačat in smo zato izbrali le Pod nad krošnjami, kjer smo lahko šli vsi štirje in trampolin park, katerega sta vstopila le najgibčnejša člana odprave. Malo mi je žal, da se nismo odločili za adrenalinski park, saj ima ogromno zip linejov, tudi takih konkretno visokih. A smo malo kalkulirali glede vremena, saj je bila napoved bolj slaba in še to, da potem če ne bi šli vsi štirje, bi se ostala dva malo dolgočasila. Glede nato, da smo bili v dolini celi dan, sem si ga podrobno ogledali in mislim, da bo treba enkrat to it sprobat. Sprobali smo tudi ali nam pašejo palčkove kape in ja, zgledamo kar smešno, tak da nam pašejo.

Trampolin par ima tudi super velik tobogan z ogromno napihljivo blazino. Po tem toboganu se je z napihljivo podlogo spustila Ana in poletela in pristala malo trše na rit.

Tak tu sem pred štirimi meseci ostal s pisanjem, pa bi zdaj dokončal, medtem ko zunaj v Lj sneži in je v Saalbachu trenutno 70 cm svežega snega.

Dolino smo zapustili po opazovanju krav, ki bi se rade podvsakim pogojem cartale z ljudmi. Naslednji dan smo se poslovili od Getrude in se napakirani ustavili čez kiakšen kilometer na parkirišču nekje na sredi poti vadbenih elementov ob reki Glem. S strehe smo vzeli kolesa in se podali na vse te vadbene elemente. Cca 200 metrske razdalje med njimi smo premagovali s kolesi. Več v slikah.

Kar rahlo zmatrani in dobro prešvicani, smo se z avtom zapeljali iz doline Glem proti severu do Leoganga na drugi strani hriba, ki slovi kot super destinacija za downhill bicikliste. To ni glih za nas, zato smo se brez koles spokali v gondolo, za katero so še veljale Joker karte. Na vrhu smo se šli super pohod po poti, ki se je zdaj imena več ne spomnim. na kateri smo seveda spet zbirali neke nalepke.

Pot je bila kar dolga, a res razgledna in s super elementi, kot so razna igrala, kino v naravi in zvočna sofa. Res vau.

Zvočna sofa ali kako se ji je že reklo, je leseni fotelj na šinih, na kateri si vklopiš glasbo (klasika ali goveja) in se po šinih iz pod nadstreška lepo pomakneš na odprto, kjer te ob glasbi zaobjame razgled na gore. Res narejeno z okusom.

Ker smo se na tej poti tak dolgo obirali, smo skoraj zamudili zadnjo furo v dolino. A vseeno smo jo ujeli in se sestradani spustili in se v dolini takoj odpravili nekam jest. Še zadnje pristno kosilo.

Pot smo nadaljevali proti Bischofshofnu, kjer nam je ob spustu izpod gorovja Konig malo ponagajala lučka za zavore. Kasneje smo ugotovili, da je bilo premalo zavorne tekočine in da je zato zasvetila le ob levem ovinku nagnjenim navzdol. No, varno smo se pripeljali sredi noči domov in tako zaključili še eno super dobro gorsko potovanje.

Stroški so podani v spodnjem grafu, vredni vsakega evra. Res so nam všeč te gorske počitnice.