Zjutraj smo se (na žalost) morali posloviti od Žabljaka. Med našim kratkim bivanjem v mali gorski kučici sem ugotovila, da smo bivali v delu Žabljaka, kjer so bili sami domačini. Zraven naše kučice sta živela starša lastnika Bojana, ki sta poleg krav, svinj, kokoši in Mace (muca), še skrbela za nas. Res smo se počutili domače, oba večera smo dobili sveže prekuhano mleko in enkrat še dve domači jajčki. No, eno je potem Luka ob vsem vznemirjenju, da je on dobil jajčko, po nesreči zdrobil v svojih rokicah. Potem pa gromozanski jok. Ampak vse se je rešilo, ko je prijazna sestrica delila svojo domačo jajčko z njim. V glavnem bilo nam je lepo v Žabljaku in se bomo ziher še vrnili.
Današnji cilj je bil kamp Lake Shkodra resort ob Skadarskem jezeru v Albaniji. Najprej smo si šli ogledat most na reki Tari.

Baje je ta kanjon reke Tare najgloblji kanjon v Evropi, tak vsaj Emil trdi in mi mu verjamemo. Skoraj, blizu sem bila odločitve, da se spustim z Zipline-om (10eur), ampak sem stisnila rep med noge. Šibali smo naprej proti Podgorici. Pot je bila večino časa pestra. Sami ovinki, na eni strani reka Tara, na drugi pa gola stena. Spodaj je slika takšne poti.

Če sem mislila, da je Makedonija hribovita, potem je pa Črna gora kraljica hribov.
Ampak hvala bogu so ceste zelo dobre in da imata mala dva dobre želodce. Po kanjonu Tare smo se vozili še po kanjonu Morače.
V Podgorici smo se ustavili v trgovini in doživeli šok ob 36 stopinjah. Na albanski meji je šlo kot po maslu, nobenih posebnosti. Na albanski cesti pa sami Mercedesi in brez težav smo našli bankomat (njihov denar v Sloveniji namreč ne moreš kupit). Trenutno smo v kampu Lake Shkodra Resort. Zelo lušten kamp, zelo urejen in čist. Fotke bom jutri naložila. V Črni gori smo se zelo domače počutili, zanima nas, kako se bo izkazala Albanija.
Jutri odrinemo do albanskega morja, kjer se bomo zasidrali za več dni.

Postavljanje našega malega šotora (večjega tudi imamo zraven, da ne boste mislili, da se stiskamo v tem, ta je namenjen za 1 noč).

Lep pozdrav v Slovenijo.