Dlje si na dopustu, hitreje dnevi bežijo. Vsi vemo, da je čas denar, tako da tukaj lahko potegnemo vzporednico. Še dobro, da smo časovno omejeni, ker z denarjem nismo. Hec. Kakšne so kaj cene na tem Balkanskem morju. V trgovini so tu nekje kot pri nas, v gostilni pa tudi tak nekak. Razen piva, ki je kakšen evro dražji. Čeprav niit ne vem kolko stane pir na našem morju. Vem pa, da je lani poleti na Rogli stal 4,10€. Tak da smo tu nekje. Ko gremo zvečer ven jest v normalno restavracijo, plačamo okoli 60 do 70€, v kar so zajete 4 jedi, ena ali dve predjedi in pijača. Glede sladice ponavadi poskrbijo gostinci sami, tak da teh zadev niti ne iščemo in naročamo.

Kaj delamo te dni, ko je cifra zunanje temperature približno enaka telesni, ko si bolan? Nič, pijemo čaje in jemo juhe. Ja no, juhe niti ne vsak dan, a čaji so naša stalnica. Sicer se Luka še ni pridružil jutranjim čajankam, a mislim da ga bomo z leti počasi posrkali v ta čajni vrtinec. Popoldan se še vedno bolj držimo morebitnih kav, vod in piv, tak da se še nismo poangležili.

Sicer pa pri teh temperaturah pomaga voda. Voda v vseh možnih oblikah. Recimo slana morska voda. V tem delu Egejskega morja je slanost podobna kot v Tržaškem zalivu, torej okoli 37 gramov soli v litru morske vode. Spet smo pri tej 37tici. Morska voda pa ima super temperaturo, ki je za dobrih deset stopinj nižja, kot je segret zrak, tako da pomaga pri ohladitvi.

Naslednja voda, ki se je poslužujemo, je pitna voda, a le iz flaš. Ponavadi je ta voda bila zajeta v celinski Grčiji, v bližini nacionalnega parka Pindos. Od tam zajete vode pijemo iz plastenk po imenu Vikos, Zagori in še kakšno, ki je bila zajeta izpod gore Olimp. Mimogrede, Vikos je 900 metrov globok kanjon, Zagori pa je dobil ime po junaku iz istoimenskega stripa Zagor. Njegov prijatelj Čiko, takozvana NajbržaViljuškaZapada, pa po oslu, ki ravnokar piše te bedarije. Za res, Zagori je pokrajina v centralni Grčiji, kjer še vedno živijo ponosni in bojeviti Grki. Z dobro pitno vodo.

Sam se dosti poslužujem le 95% vode (povzeto po prijatelju Tadeiusu). Vsakodnevno izbiram med vodami iz Soluna (Mythos, ki je v lasti Carlsberga in Nimfi), Komotinija(Vergina) iz Makedonsko-Traščanske regije, Aten(Alfa, ki je v lasti Heinekena, Fix), Patrasa(Mamos, no polnijo ga v Atenah, a je doma iz Patrasa). Tak da si kar dosti pomagam tudi s temi, ne stoodstotnimi vodami.

Obstaja tudi voda iz pipe, a to uporabljamo, da s telesa speremo minerale in ostale snovi, ki jih nanesemo z morsko vodo. Prav tako s to vodo speremo še kaj, recimo usta po umivanju zob in školjko po praznenju zalog, ki smo jih užili s pomočjo zgornjih vod. Tukaj ne pričakujemo slike, ane.

Kaj smo delali te vroče dni? V sredo smo šli na sever na plažo s pomenljivim imenom, Trani Ammouda. Se sliši, da ma nekaj veze z vlaki in jajci, a sam tega na licu mesta nisem opazil.

V četrtek smo šli na lokalno plažo mesteca Neos Marmaras.

V petek pa proti severu na bolj neobljudeno plažo Kastris. Vse so več ali manj peščene, z nekaj bele mivke v morju, kar doda tej turkizni barvi vode. Ni kaj, luštno.

Vmes smo tudi kaj pojedli, v sredo smo si nekaj naročili na plaži in nato še doma jedli olala.

V četrtek zvečer smo šli v največje mesto na Sithoni, Nikiti. Tam smo jedli v Burger house res dober burger, souvlaki pita, s feta polnjenim bifteki.

V Nikitiju se kot kaže da tudi dobro jest ob dobri glasbi.

V petek smo šli pa kilometer stran v domačo gostilnico, Grecousina, kjer so nas kot edine goste imeli čas lepo in dobro postreči. Okusno in zanimivo. Solastnik nam je predstavil marsikatero jed, povedal kako je to jed doživljal z njegovo babico iz Smyrne(današnji Izmir). Res okusno in prijetno. Žal in hkrati sreča, da smo bili edini gosti. Sosednja gostilna Dimitris, pa je pokala po šivih.

V naslovu je najprej zapisana beseda za vodo v grški cirilici, nato pa še v grški latinici, torej nero, kot italijansko črno. Samo da je naglas na koncu, na oju.