Na Gospodov dan smo pa meli nekaj dela, saj smo morali spakirati in se preseliti v drug kraj, na zahod polotoka, v kraj z imenom Neos Marmaras, Novi Marmaras. Zgodba je podobna, kot v Sartiju, le da so se sem preselili grški begunci iz otoka Marmara v Marmarskem morju. To je večji sosednji otok od Avse, od koder so prvobitniki Sartija. Tile v Novem Marmarasu pa so si postavili bolj zahtevno novo življenje, saj so si mestece postavili na treh strmih hribih. V sredini dvajsetega stoletja so se jim pridružili še vaščani iz malo višje ležečega kraja Parthenonas, kjer bi naj pozimi imeli celo sneg. Na Sithoniji je najvišji hrib visok nekaj čez 800 metrov, cesta in razgledi s ceste pa dajejo občutke, da zna biti še kaj višjih hribov.

Spimo v Fantasia studios in apartmenrs, kakšna dva kilometra severno od mesta, v zelenem in mirnem okolju sto metrov od morja. Sicer je tu kar nekaj parcel zapuščenih, na njih pa rastejo ogromni bori, palme in oljke. Kar kliče po investiciji v turizem. Sicer bližnja plaža ni glih nekaj, celo kar nekaj kamnov, trave in ježkov smo opazili, a bi se dalo to malo porihtat in bi bila v celoti turkizna.

Ker je bila pot tako kratka, smo jo razdelili na pol, z večurnim počitkom na plaži v Toroniju. Tam smo tudi maznili še večerjo, da smo lahko zdržali še drugi del poti. Glede na prejšnja leta poletnih dopustov, nam je všeč, da je na tem polotoku vse dokaj blizu. Na Korziki je bilo blizu na zemljevidu, a tisti ovinki so pot konkretno raztegnili. Na Sardiniji je vse fejst daleč, pač veliki otok, prav tako na Kreti. Ta pa je glih prav majhen, da z lahkoto obiščemo vse ta lepe konce. Turkiznih plaž pa je tu res dosti, še posebej na prevoženo razdaljo.

Ponedeljek smo pa po tem selitvenem stresu malo bolj počivali.

Šli smo na to lokalno plažo, in se tudi malo sprehodili gor pa dol ob morju.

Popoldan si naredili tipitopi kosilo(jp, juha in špageti a tokrat z Barilla omako – slikovnega gradiva nr bom priložil) in zvečer šli v mesto na špancir v te tri hribe in na sladoled in še kaj. V mestu kar polno ljudi, edino škoda, da ne zaprejo za promet te glavne ulice ob morju. One stranske, s 30% naklonom, pa lahko pustijo prevozne za kurjenje sklopk in bremz.

V torek smo po nam ugajajočem načinu siga-siga uspeli priti na plažo Tristinika okoli poldneva. Te dni so malo bolj zakurili, tak da smo zdaj nekje na 35-36 stopinjah, a še sreča, da večinoma piha veter in še ta iz morja. Ker je blo kar malo hudo, ko se je vmes ta veter nekje zgubil in hudič spremenil smer in je kakšno uro pihal iz kopnega prek naših pregretih buč proti morju. No morje pomaga, ni pretoplo, tak da se da fajn ohladiti.

Tokrat smo ležali na ležalnikih od Ethnik beach bara. Načeloma je v teh koncih praksa, da so senčnik in dva ležalnika pod njem zastonj, a pod pogojem da naročiš za določeno vsoto pijače in hrane iz bara. Na Portokali (Orange beach) je bla ta vsota visoko postavljena, na 30€. Tukaj, v Ethnik beach bar, pa ni bilo obvezno natočiti pijače, a smo jo vseeno: dve najbolj osnovni pijači, vodo in pivo. V Grčjji ponavadi vode ne kasirajo pretirano, saj stane v gostilnicah do 2€ za liter, medtem ko je pivo od 4-5€. Torej ko te v Grčiji lulat in nimaš kam drugam kot v gostilno, si naročiš vodo. V Italiji si naročiš espresso, v Franciji pa se narediš francoza 🙂

Ethnik beach je zelo simpatičen, barvni bar, predvsem pa izstopajo modri zapisi in lep razgled na sončni zahod. Plaža pa verjetno ena najboljših na otoku, sploh ker ni bilo gužve.