Včerajšnji dan je bil pravi road trip po Albaniji. Ampak najprej moram omeniti pripetljaj v kampu ob Skadarskem jezeru ali bolje rečeno panika familije Deanovič-Serdt. Tik preden smo se podali na pot, smo se odločili, da se bomo še malo skopali v jezeru. Lepo smo se kopali pri pomolu in ker sem bila čist brez kondicije, sem šla malo počivat na lestev, ki vodi od pomola do vode. Ana pa je priplavala do mene. In kar naenkrat krik (taki filmski krik) in Anine izbuljene oči, uperjene za mojim hrbtom. Jaz se obrnem in zagledam kačo, ki je plavala po vodi. Aaaa, v sekundi sem skočila stran od lestve in pograbila še Ano. In potem smo čakali v vodi, da je odplavala stran od lestve. Medtem časom pa oba otroka panično kričala. Emil je potem prvi šel ven iz vode, oba otroka z enim zamahom dvignil na pomol, potem pa še jaz, v sekundi sem bila zunaj. Pri tem je priletel lastnik kampa do nas, ker je slišal Anin krik (res je bil krik kot iz filma, vse ptice je splašila in verjetno zbudila še zadnje zaspance v kampu). In potem lastnik reče, da je to vodna kača, ki ni strupena. Super, če bi nas posneli, bi se do solz nasmejali, ker smo res izgledali smešno panična familija.

Ok, končno smo se po tem razburljivem dogodku, odpravili naprej. Cilj- Himare, kamp Kranea. Pot je bila naporna. Ceste imajo še kar v redu, zna te tu pa tam presenetit kakšna luknja, ampak je še kar šlo. Ampak, kak ta narod vozi. Z Emilom kar nisva mogla verjeti, ampak te sama vožnja prisili, da začneš podobno vozit. Ti ljudje prehitevajo, skorajda vsepovsod, boli njih… Zavijaš levo na cesto, kjer sta dva pasova in naenkrat stojiš vštric s tremi avti, ki tudi zavijajo levo. Torej hkrati smo zavijali 4 avti na dva pasa. Džumbus. Na njihovi avtocesti najdeš od pešca, kolesarja, mopeda do osla, konja, koz… Skratka vožnja je taka, da si nonstop na trnih, adrenalin na višku. Ampak nam je ratalo in smo v kampu Kranea, Himare.

Naša baza

Počitek

Lep pozdrav v Slovenijo.