Ob vklopjeni klimi smo se v sredo peljali najprej po avtocesti proti Toulusu, saj je zunaj konkretno pritiskalo. Pritiskanju se je soncu pridružil tudi veter, tako da sem se nehote moral pridružiti tudi sam s pritiskom na pedal za gas. Fiat Ducato to zmore, tako da smo kar lepo potovali s potovalno hitrostjo avtodoma, to je okoli 107 km/h. Francoske avtoceste imajo, tako kot ostale avtoceste, ki imajo zaprt cestninski sistem, cestnino razdeljeno na razrede. Razredi se ločijo po namembnosti prevoznih sredstev in tudi po višini. Ker je naš avtodom, kateremu še nismo določi ljubkovalnega imena, visok 3,1 metra, spada vrazred 3. To je razred za tovornjake, tako da je cestnina kar visoka. Sandi in žena sta svetovala, da ko se na cetninski postaji izpiše Class 3, da stisnem rdeči gumb in osebi, ki se javi, povem, da vozimo kamper in da naj zaračuna razred 2. Ob prvi cestninski še v Alpah, sem se na to spomnil šele ob plačilu, tako da je bilo prepozno. V naslednjih cestninskih je zadeva delovala po sledečem dialogu:

Zvočnik: “Bonžu! Aurva!”

Emil: “Bonžu! Kamper, klas d!”

Emil: “Merci. Aurva.”

Zadeva dobro deluje, vse do Toulousa ali kako se že imenuje to mesto, ko kasneje gospa ob tovornjačku s hrano potrdi Mojčino domnevo, da je to četrto največje mesto v Franciji. Tam madamosel iz zvočnika vztraja, da je to razred 3.

Emil: “Bonžu! Kamper, klas d.”

Zvočnik: “Bonžu! Kamper. Ok. What is the height of your camper?”

Emil: “Uhhh. Tri meters and dus centimeters”. That is klas two, klas d.”

Zvočnik: “No, this is clas three.”

Emil: “No, kamper, klas two”

Zvočnik: “Mister, this is class three”

Emil ob tem ko plača s kartico 4,50€: ” No you are wrong.”

Zvočniki: “Merci!”

Emil: “No merci for you!”

Še dobro, da je to bilo pri daleč najcenejši cestnini. Pri vseh ostalih teče zadeva brez težav in nam zniajo razred, kar se pozna v približno tretjini cene.

Ob izvozu iz avtoceste se ustavimo v trgovini, kjer z Luko nakupima poln vozek robe, tudi zalivalko in 15 metrsko cev. Malo še tankamo nafte, ker je cena dizla dokaj ugodna, 1,85 €/liter. Pot sledi po zanimivi cesti proti Pirenejem. Po slabi uri pridemo do naše destinacije za naslednji dve noči. Usmeri nas prijazen gostitelj, ki tu pa tam pokadi kakšen joint. Plac imamo že od prej rezerviran, ki je takoj zraven impovizirane recepcije in straniščnega bloka. ŠE sreča, da je zraven našega placa zrasla lepa lipa, pod katero se skrijemo pred močnim soncem.

Sandi in Tinka ter njun pesasti pes Ava, so na lokaciji že dober dan, tako da po spitem pivu ali dveh se s Sandijem odpravima na Col du Aspin. S te strani, Peyolla, je vzpon dolg cca 5 km s slabimi 500 višinskimi metri.

Na vrhu ob malem pivu preveriva že dokaj razgreto vzdušje pred jutrišnjim prihodom karavane tour de franca.

Po spustu, se družina dogovori kako bo jutri potekal ogled dirke. Zaradi nezmožnosti pritrditve vseh 4 koles (pa tudi otroka nista v kondiciji, da bi prikolesarila na Tourmalet, smo se odločili, da dirko pogledamo ob kampu oz. če ne bo prevroče, se vzpnemo dobro uro pa pol hoje na vrh Col d’Aspina, kjer bi dirkači malo bolj počasi švignili mimo nas. Sam sem želel kolesariti na Tourmalet, tako da sva se s Sandijem dogovorila, da štartama ob 7 zjutraj in da se vrneva nazaja v kamp nekje do 12 ure. Karavana je bila napovedana ob 14 uri, dirkači pa ob 16h. Prav tako naju je skrbelo, da se pravočasno vrneva, da ob spustu ne bodo zaprli ceste in bova ostala na hribu, med tistimi razgretimi navijači. Dejansko sva si to želela, a vseeno je treba biti odgovoren.

Tourmalet je kar zahteven hrib, od mesteca Saint Marie De Campan ali nekaj podobnega do vrha je za 17 km in 1260 višinskih metrov vzpenjanja.

Vozila sva počasi, da se ne utrudiva preveč, Sandi je rekel, da zaradi prestav ne more počasneje, jaz pa tudi ne kaj hitreje, tako da sva bila v primežu najinih lastnih sposobnosti in opreme. Na vrhu sva si privoščila pir, ki je stal 7€, a sva dobila še suvinir v obliki kozarca.

Nazaj sva prečkala pot, da se nisva spustila vse do mesteca in potem še pet km nazaj v blag hrib. Na poti so nama družbo delali osli.

Ob 12h sva bila v kampu in počasi smo se pripravili za dirko. Mi smo iskali hladovino najprej v potoku, a je bilo dokaj nedostopno za spremlja je dirke. Pa še Beti se ni mela kam vležti.

Nato smo se premaknili ob cesto, v jarek. Končno sem občutil kako se počuti pijanček v svojem drugem najbolj naravnem domicilu. Karavana z odmetavanjem vseh možnih zadev je prišla točno. Največ je ujela prav Beti, ki je godrnjohala.

Med polčasom, preden so prišli dirkači, sem se Betki pridružil tudi sam, tako da sem izpopolnil to pijančkovo držo v grabnu.

Kolesari so zdrveli mimo, Pogija smo za ujeli v vodilni skupini, potem smo videli in pozdravili tudi Mohoriča. Sjuka pa nismo ujeli, da bi se mu zahvalili za bidon izpred štirih let iz Galibierja.

Na etapi je bil tudi francoski predsednik Macron, kateri je imel spremstvo vsaj desetih kombijev, en kup motoristov, helikopterjev in še kakšnega nevidnega akterja.

Po etapi smo se počasi odpravili počivat v senco pod lipo, kjer se je sparkiral tudi tovornjaček s hamburgerji in pomfrijem. Z vonjem po fritezi in pečenih hamburgerjih, nas je lepo zvabil, da smo se okrepčali. Tako, pa smo malo drugače, kot smo pričakovali pred tedni, dočakali našo četrto etapo TdF. Le prva v Tignesu je bila v hladnem in deževnem vremenu, ostale tri pa ob vsaj 30 stopinjah. In to v gorah, na vsaj 1100 metrih nad morjem.