Noč v kampu Paemer je bila težka. Predvsem za Emila, ki sta ga vročina in sopara zdelovala. Pa nobenega vetra ponoči, mi pa štirje v enem malem šotoru. Ampak smo preživeli. Zjutraj sta Luka in Ana nabrala veliko školjk. In ko sta v nekem trenutku šla malo predaleč stran od plaže, sem ju šla iskat. Šli smo mimo ribičev, ki so se vračali iz ribolova in nas je prijazen ribič ustavil ter pokazal ribo z dolgim kljunom. Mi smo jo z zanimanjem “pobožali”, nakar mi jo začne tiščat v roke. Jaz ga debelo pogledam, rečem po angleško”what?!”, seveda ne govori angleško, mi nekaj momlja v albanščini, seveda ga nič ne razumem, ribo vzamem v roke in se ribič obrne pa gre. Še zadnji trenutek se uspem zahvalit. Pa smo si privoščili zajtrk, ali kot se angleško reče “brunch”, mešanica med zajtrkom in kosilom.

Riba je bila odlična. Takrat še nismo vedeli, kaj je to za ribe bilo, no stric Google je rekel, da je to morska igla. Ana in predvsem Luka sta jo z veseljem jedla.
Okrog 11:30 smo potem končno spakirali in krenili na pot. Pot do Ulcinja je bila dobra, brez nekih posebnosti, niti ene konjske vprege nismo videli, smo pa videli 3000 Mercedesov (Emilove besede), pa par albanskih norcev, ki prehitevajo v škarjice.
V Ulcinju spimo v hotelu za 60 eur/noč s pol penzionom. Tu bomo dali 120 eur za dve nočitvi, medtem ko smo v kampu Kranea za 10 nočitev dali 150 eur. Ampak pustimo se malo razvajati.
Lep pozdrav iz Črne gore.