Atos je 2033 metrov visoka gora, ki jo eni narodi kličejo tudi Sveta gora. Na njej je avtonomna regija, ki jo upravljajo menihi. Na wikipediji je za prebrat, da je po grški zakonodaji in verski tradiciji, ženskam prepovedan vstop v to območje. Pogled na goro nas spremlja iz vsake plaže, tako da je kulisa še toliko bolj dobra.

V sredo smo se zapeljali cca 15 km bolj na jug, na plažo Kalamitsa. Fejst turistična, podobna kot ostale in z varnostnikom Atosom na obzorju.

Na splošno je v teh koncih večina turistov Bolgarov, Srbov, Romunov in potem še nekaj Severnih Makedoncev ter tu pa tam kakšen Nemec, redki Nizozemec in Slovenec. Marsikje se na menijih in panojih najdejo srbske besede. Srbi so tudi najbolj glasni, so v družbi in se na splošno videnje tudi najbolj zabavajo.

V sredo zvečer smo na mobilne telefone dobili opozorilo o slabem vremenu za sredino noč in četrtkovo jutro. Naj bi bile močnejše nevihte in da se naj pripravimo na nevarnosti. Opozorilo je kazalo tudi na link, kjer so lepo popisani nasveti kako ravnati v nevarnih situacijah, kot so nevihte, potresi, požari, poplave in še in še…

Zato smo četrtkovo dopoldne preživeli še bolj umirjeno, kot bi sicer. Malo vsak za sebe na vsebinah, knjigah, igrah ali novicah. Po domačem kosilu, jp špageti s tunino-paradižnikovo omako, pa smo odigrali še družabno igro.

Proti večeru smo šli peš v mestece Sarti.

V petek smo obiskali najbolj znano plažo na vzhodni strani polotoka, ki se imenuje Portokali ali Orange beach. Turkizne barve morja se ne da nagledati. Pa pod borovcem smo razprli visečo mrežo. Ahhh. Za to smo tu.

V soboto smo šli se zmočit na bližnjo plažo, Platania, ki pa je dokaj prazna in mirna. Tudi tukaj smo kar nekaj časa preživeli z glavo pod vodo. Pašejo umirjene, ne turistične plaže. Na Sithoni so kar zasedene, a so na srečo tudi kar pogoste in kar dolge. Večino jih je peščenih, z občasnimi odseki mivke.

Zvečer smo po dolgem času spet šli na klasično grško večerjo in ne, kot zadnje tri dni, na gyros pite. Tokrat pa je hrana bila zelo okusna, grška domača, še pomfri je bil na roko narezan. Kar sva tudi kelnarci (zgleda, da je bla mama in šefica) pohvalila, ki je vesela, da kdo opazi njen trud, vsa nasmejana rekla, da ona vsak dan celi žakl na roko olupi in nareže. Žal, da ravno krompirja nisva slikala. No pa saj ni nekaj, kar bi bilo za slikat. Je pa, kot kaže, že redko viden v teh krajih.

Ja, te dni je zvečer vedno bolj poredko fuzbal, saj se prvenstvo končuje. Tokrat smo gledali tekmo Nizozemska-Turčija v lokalu, kjer smo gledali zadnjo tekmo Slovenjje. Na sliki sta v ozdaju videti dva Nizozemca, ki sta na začetku in proti koncu tekme kar glasno spodbujala oranžne. Vmes sta bila pa kar tiho. So bili njuni sosedi, kjer je ata imel oranžno majico a ni bil ne Holandec in ne Turk, v času prevlade Turkov dosti bolj glasni. Jaz pa sem si vmes v miru privoščil kavo s sladoledom. Čudno, da ne piva, ane 🙂

Brezskrbi, pir je redno na sporedu. Tokrat sem poskusil Vergino.