Sobota je bila zadnji dan, ki smo ga v celoti preživeli na Sithoniji. Plan je bil, da se v morje vržemo s plaže Aretes, a je bilo to neizvedljivo zaradi čudne gužve. Dobro, nismo bili glih zgodni, glih na naše klasične ure smo prišli do zelo razrukane ceste, kjer se je pa vse ustavilo. Pa malo rikverc, pa potem naprej, pa smo nekak prišli do parkplaca, ki pa je bil nabit. In to s samimi grškimi tablicami. Aja, sobota je, pa so prišli domačini na plažo. Pa smo obrnili in se prebili skozi ozko, strmo in pol zemljsko, pol kamnito cesto do glavne ceste in se zapeljali do bližnje, nam že znane plaže Tristinika, na kateri smo bili v torek.

Dolga, prazna, na katerem skrajnem robu je super lokal, Ethnik. Tokrat je bila zgodba čisto drugačna, saj je na plaži bilo stotine šotorov in pred njimi in pod tendami sami mladi domačini. Ko smo v torek odhajali, so res bili postavljeni trije, štirje šotori. Zdaj jih je blo sto, čez celotno plažo, eden zraven drugega, pod tendami mizice, stoli, hladilniki in mini zvočniki. Le rob plaže pri morju so verjetno zaradi plime pustili fraj, tak da smo se lahko tam naštimali. Res čuden, a hkrati prijeten prizor. Pa tudi niso kaj razgrajali ampak so se malo igrali z žogo v vodi, plavali, pili in pogovarjali. Zvečer se je zadeva verjamem da razživela.

Že v petek smo imeli plan iti v vasico Pantenios na filmski festival aka kino pod zvezdami, a smo nekak bili prepozni z večerjo itd. Pa smo imeli v soboto tudi namen, pa nam tudi ni ratalo. Tak da smo malo spakirali stvari, šli še v pekarno in trgovino po živila za nedeljso pot in anto šli na večerjo k Dimitrisu. Tista gostilna poleg včerajšnje, ki je nabito polna. Žal je to ravno takšna gostilna, ki nam ne paše. Tak tak vse skupaj, najbolj mučno pa je to, da hrane ne prinesejk vsem skupaj hkrati. Ana je skoraj že pojedla svojo porcijo jedi, dunajski zrezek polit s smetansko omako, ko je jed Mojca šele dobila. Bi rekel brez duše, samo da se narod nafutra.

Zjutraj smo se poslovili od Kostasa in njegove žene, katere imena nekak nismo ujeli, a smo se z njo vsak dan, ko je prišla malo počistiti apartma, pogovarjali. Ostal nam je zelo prijeten vtis, občutek, da si bil sprejet kot oseba in ne le številka. To nama z Mojco veliko pomeni, tako da sva bila zadovoljna z izbiro obeh prenočitev na Sithoniji.

Spokali smk se ob pol osmih zjutraj, cilj je bil nastavljen Kopaonik v južni Srbiji. Nekam, kjer so dnevne temperature pod 30. Ceste v smeri proti Solunu so bile prazne, za razliko v kontra sneri. Solun se je za en dan preselil na Halkidiki. Na Grško-Makedo ski meji je šlo hitro, v 15 minutah čez. Makedonijo smo prevozili v dobri uri in se pred mejo ustavili le, če ne štejem 5 cestninskih postaj po en euro cestnin, na pumpi malo red Makedonsko-Srbsko mejo. Tam na pumpi blizu Kumanovega, je gospod, ki je nalival bencin, najprej debelo pogledal na zadnje steklo peašnega in umazanega avta, kjer je Ana zapisala Lame, kot kratico za Luka, Ana, Mojca, Emil. Pa je gospod vprašal od kod prihajamo, pa sem mu odgovoril, da iz Grčije. Pa da je Lame napisala hčerka kot akronin ali kaj že to pomeni. Pa me pogleda, pa reče, da v albanščini to pomeni operi me. Evo grem zdaj prevajat. Translator glih ne vrne tega, kar je majster rekel, se pa sučejo te črke(lame) v besedi operi me(me laj). Mogoče pa je dislektik.

Meja pred nami, makedonsko-srbska, Preševo, kraj prejšnjega dvo in pol urnega čakanja, je sedaj zgledala super prijazno. Štiri vrste, mogoče 200 metrov. Postavim se v drugo in nič. Jaooo. In vse ostale vrste in še tri nove so tekle, a le ta in morda še ena na desno, sta se pomikale pooooočasi. V tem super počasnem času se sprašuješ, kako to, da sem izbral to vrsto, ali če se zdaj premaknem v drugo vrsto, a bo ta trenutna začela hitreje tečt. Ob mojem kletju in opravičevanju zaradi kletja, se po slabi uri le pripolžimo do utice, kjer je na Makedonski strani ženska, na moški pa super hiter mlad policaj, gospodine Stojanoviče. Ma sem ga v mislih stokrat preklel, saj je bil on kriv, da sem se postavil v najpočasnejšo vrsto vseh vrst. Slaba ura za 200 metrov. Uf, še zdaj mi gre na živce.

V tem delu, med Kumanovim in Preševom je največ đamij, ki pa jih ni več videti v Vranju. A na tem področju jih je res veliko, kaj ma tudi nek smisel, saj so kraji zelo blizu Kosova. Pred Nišem zapustimo avtocesto in se usmerimo proti zahodu, skozi vasi, manjša mesta proti Kopaoniku. To je največji Srbski planinski masiv, z najvišjim vrhom nekaj čez 2000 metrov. Sicer pa so hiške in hoteli na višini med 1500 in 1700 metrov. Na Kopaoniku je več centrov oz turističnih naselij. In še večja bodo, saj gradijo vsepovsod in vsepovprek.

Mi spimo v predelu Treska, kjer je večina vikendic in manjših apart hiš. Naš dupleks se imenuje Rajski kutak in je kar lušten. Z dveh balkonov imamo razgled na Kosovo. Tukaj bomo na nežnih temperaturah (čez dan okoli 27) do srede.

Zvečer so bile v okolici Kopaonika konkretne nevihte, pokalo je predvsem iz zahodne strani. Na srečo in čudenje, se je nevihta izognila hribu.