Tokrat smo za gorske pozno avgustovske počitnice izbrali avstrijsko Štajersko, turistično krajino Schladming-Dachstein. Tudi tu poznajo ti. Sommercard, ki ti jo podarijo ob rezervaciji nastanitve v območju in omogoča, da se ne zmatraš preveč ob izpolnitvi želje biti nekje visoko, na hladnem, npr v tem primeru na Planai na 1800 metrih nad morjem.

Schladming se nahaja cca 750 nad morjem, okoliški vrhovi pa segajo do 2000 metrov. Seveda razen Dachsteina, kjer je najvišji vrh malo pod 3000 metri. Skozi dolino imenovano Ennstal, teče reka Enn, ki izvira nekje v Taurah in se v mestu Enns zlije v Donavo.

Za bivanje smo izbrali Hotel Stenitzer v kraju Haus, 5 km vzhodno od Schladminga, kjer smo rezervirali apartma z dvema spalnicama, dvema tušema, tremi televizijami in eno veliko teraso. Tokrat smo se pustili razvajati z polpenzionom, tako da nam ni bilo treba kuhati makaronov, no razen na en deževni dan smo pa si jih privoščili. 4 nočitve s polpenzionom od 18.8. do 22.8. nas je za vseh pet stalo 1200€, no pa še temu prištejemo vse naročene pijače ob večerjam smo v Hausu z napitnino pustili 1330€.

Ja tokrat nas je 5 in to je naš drugi dopust z Beti. Prvega smo izvedli ob začetku počitnic na Dolgem otoku, vmes smo za en vikend skočili kampirat ob Savinjo, kaj več si pa še nismo upali iti, saj se še vsi učimo sobivanja. Na morju je bila še mlada in res divja in tam tudi nismo imeli kaj dosti možnosti za sprehode, a tokrat so bile širne štajerske planjave kot nalašč za psa. Ker je še psica mlada, se moramo brzdati pri predoglih sprehodih. Kar mimogrede ustreza tudi otrokoma.

Pred odhodom smo imeli fokus na Beti in prometu, tako da nas je s strani presenetil Luka, ki mu je v nedeljo zvečer in ponedeljek, na dan odhoda, postalo slabo. Bled in šibak je popil komarčkov čaj, tako da se je do 12h malo spravil skupaj, da smo vseeno šli na pot, tri ure kasneje kot predvidoma. Tako da smo pred karavanškim predorom zaradi gužve, morali slabo uro počakati. Njegov želodec se je čez teden postopoma izboljšal, tako da je na koncu že jedel golaž.

V Haus smo prispeli nekje okoli 16h, se malo spočili, z Mojco sva Beti peljal na daljši sprehod in Emila v trgovino po pivo. Pot je deloma potekala po kolesarski poti imenova na R7 Ennsradweg (Kolesarska pot ob reki Enn). In so Emilu že nastajale lušte… Ta pot je dolga cca 260 km, še bolj luštave pa so te prečne zakotne doline. A treba se prilagoditi družini in svoje interese uresničiti pozno popoldan ali ko so vsi že zmatrani ali zelo zgodaj zjutraj ali pa ob slabem vremenu. Varianta pozno popoldan tokrat ne pride v poštev, saj imamo vsak dan med 18:00 in 19:30 večerjo. Ker treba zjutraj peljati psa na sprehod, tudi jutranje akcije(kolesarske) niso ravno dobrodošle. Ker so aktivnosti in pohodi zaradi pasjega mladiča bolj kratki, ostane na voljo le še slabo vreme. Tu pa sem imel srečo, saj je bila napoved in tudi dejansko vreme v sredo popoldan, celi četrtek in petek dokaj slabo. Torej dovolj možnosti, da umažem svoje kolo.

Pozno popoldan smo šli na večerjo. Samo mi trije ta starejši. Ta mlada dva sta ostala v apartmaju. Na presenečenje vseh, je za večerjo bila avstrijsjka klasika, dunajski šnicl. Porcija za ubit, tako da smo vsi trije pustili po en šnicl, ki smo ga drugi dan pojedli za malico na Planaiu. Kot drugo glavno jed za večerjo, si pa lahko izbral Spatzlije ali nekaj takega, seveda smo tudi tega enega naročili. Katerega je večinoma pojedla naša smetišna kanta – da ne bom dvoumno zapisal: psi že nekaj časa niso več bitja, kateremu vržeš ostanke večerje – na vrh pa še zlil dva Schladminger pira. Ki pa sploh ni slab.

Po večerji smo odkrili Spiel raum, kjer je bil ročni fuzbal, ročni hokej (tisto ko od mize gor piha in je cilj plošček spraviti nasprotniku v gol), pingpong miza, nedelujoč JukeBox in za 1 eur slabo delujoča konzolna igra.

Hotel je ponujal tudi izposojo električnih koles in pa sauno, katere pa za čuda nismo uspeli izkoristiti. To so te nove razmere, ki jih je vpeljala nova članica razširjene družine, psica Beti. No, da bo zvenelo bolj sodobno, psička Beti.

Ob jutrih sva si z Mojco privoščila petelinji, hkm žal ne, no privoščila sva si sprehod s psičko Beti po idilični pokrajini. Beti je uživala, kakala in skakala po visoki od jutranje rose (v četrtek in petek od dežnih kapel) mokri travi. Lušni sprehodi.

V torek smo se po polnjenju in praznjenju naših telesnih malh, odpravili v Schladming na gondolo Planai. No Luka je bil zjutraj ponovno šibak, tako da ni kaj dosti polnil in hvala bogu tudi praznil ni. Smo pa mi toliko bolj.

V Schladmingu smo v šest nadstropni garažni hiši komaj našli parkirni prostor (brezplačen), kupili karto za Beti (8€), ji prvič zares nadeli nagobčnik in se z moderno gondolo dvignili na 1800 metrov visoko. Smo mislili, da je ta obvezen nagobčnik samo tak, napisan, a so nas posebej opozorili, da ga moramo natakniti psički na gobček. Je pa res, da je bila kar gužva in da je recimo bil ta ukrep kar upravičen. V gondoli smo ga sneli, saj so tudi drugi gondolaši strinjali.

Šli smo na sprehod po krožni poti okoli vrha Planai, imenovano Panoramaweg, ki nima velike višinske razlike in je primerna mladosti psičke. Prvi del poti ni bil ravno razgleden, saj smo hodili po potki v gozdu, mimo borovničevih polj, drugi del pa je bil lepo razgleden proti goram, dolini reke Enn in pogorju Dachstein.

Na vrhu smo zmazali tri šnicle, ki jih nismo uspeli pojesti prejšnji dan na večerji. Po vrnitvni v mesto, smo šli na drugi konec mesta na minigolf. Mojca je čuvala Beti ali je bilo obratno ne vem, ker sem sam vso svojo pozornost usmeril v igro. Po kakšni uri pa pol, sem se sam sprehodil čez mesetece do garažne hiše, vmes še nabavil preste in ostale člane z avtom dvignil ob minigolfu.

Ker je bil dan vroč, sem še izkoristil Sommercard in se šel na brzino namočiti in spustiti po toboganu v bazen v Hausu.

Po večerji smo se siti napotili proti biljard-mini golfu oziroma Pit Pad. Tu sem jaz bil čuvaj, občasno sem le kakšno bolj močno udaril. Drugač pa zanimiva popestritev.

Naslednji dan smo se že dali na repeat, tako da smo ujeli ritem: sprehod, zajtrk, gondola, večerja.. Šli smo na lokalni hrib Hauser Kaibling in to gor z gondolo staro 25 let, dol pa z mini gondolo staro cca 65 let. Sicer je bila ta stara prenovljena a še vedno smešna. Ima štiri mini kabine, v katero se lahko maksimalno stoje stlači 8 oseb. Dve kabini se peljeta do polovice, drugi dve do od polovice do vrha (oz dna, kam se pač pelješ). Vmes, na skromni vmesni postaji imenovani Mittelstation, prestopiš iz ene v drugo kabino, ki je pripeta na drugo zajlo. V glavnem staromodno a hkrati tudi malo romantično. Seveda, če ne čakaš na vstop predolgo. Mi smo imeli srečo v nesreči, saj smo si po dolgem sprehodu zaželeli Kaisersmarn v gostilni na vrhu, kjer pa sta bili prosti le dve mizi, a ti dve sta bili obdani z drugimi psmi. Tako da smo preskočili višinski šmorn in prišli do gondole brez, da bi stali v vrsti. Zna pa biti dolga vrsta, če so dejansko le dve kabini in ena vožnja traja 12 min.

Zdaj sem malo preskočil, saj smo morali priti tudi na vrh hriba in tam opraviti sprehod. Kot sem omenil, smo se gor peljali s sodobno, a vseeno 25 let staro gondolo, a le do polovice hriba, kjer sta Luka in Ana na hitro šla v mini mikro Zoo, nato pa sta zajahala še mini čolničke na njun lasten ročni pogon.

Ker smo tu vse prešnofali in ni bilo neke ravne poti, smo se odločili da se zapeljemo v vrh hriba. Do tja je vodila le nova osemsedežnica. Ker smo videli, da so eni lastniki psa že peljali gor, smo verjeli, da bomo zmogli tudi mi. Zdaj jo moramo samo še naučiti smučat, pa smo rešeni tudi za čez zimo.

Na vrhu smo šli po lepi potki do enega sedla, kjer smo se malo okrepčali iz nahrbtnika. Vrnili smo se po potki z raznimi igrali.

Odigrali eno igro Jenge

Vmes smo se spočili tudi na gigantski viseči mreži.

Ker smo se vrnili z drugo gondolo kot vzpeli, nismo prišli do parkirišča, kjer smo pustili avto. Ta stara gondola, se vrne v vrh vasi Haus in smo se nato peš spustili do hotela. Sam sem nato zajahal kolo in se odpravil po avto, ki je bil parkiran kakšen kilometer proti vzhodu. Ker se je za četrtek, pa tudi že za sredo popoldan obetal dež, sem se še ustavil v trgovini in za četrtek, ko bomo več ali manj v apartmaju (nobenemu niso dišali muzeji, gradovi, pokriti bazeni), kupil makarone. In seveda še kakšno pivo in kekse. Pozno popoldan sem še pred dežjem izkoristil časovno luknjo in hitro odpeljal prekratki krog.

Četrtek je bil že za dopoldan napovedan dež, a je močno zamujal. Zato sem izkoristil svojo zadnjo možnost in sem s kolesom odpeljal v smeri, kjer je bila napoved dežja najkasneje. Torej proti vzhodu, po R7 do Irdninga. Tam sem se obrnil in nazaj na polovici poti naletel na kaplje. Ko sem se vrnil, nekak ni bilo časa za nujno savno.

Saj sva z Luko bila dogovorjena za triatlon: hokej, fuzbal in pingpong. Predvsem sva se zadržala pri hokeju. Še zadnja večerja, pri kateri nisem štel ali nas je bilo 13, je bil pa odličen Zirben liker (iz borovih storžev). Po večerji še spakirati, da bo zjutraj lažje slovo.

Pred zajtrkom sprehod, po zajtrku pa plačat račun za 1330 €, s pijačami ob večerjah vred. Ker je bilo vreme oblačno in tudi napoved ni bila ravno sončna, smo se odločili, da se zapeljemo proti Ramsau in če se bo nebo nad Dachsteinom odprlo, se bomo dali na nihalko za na ledenik, če ne pa gremo na gondolo na Rittisberg.

Napoved je zdržala in smo parkirali na plačljivem parkirišču pod gondolo Rittisberg. En prijazen gospod iz Nemčije, ki je ravno odhajal, mi je prepustil plačano parkirnino, jaz sem podobno ob našem odhodu drugemu, verjetno tudi nemcu. Za psa smo tu plačali le 7€ za gondolo(pri prvih dveh je bilo po 8€), a tukaj ni bilo potrebno nadeti nagobčnika.

Na vrhu, 1500 nm je veliko igrišče, pa bosonoga pot čutil, mi smo se pa odpravili po poti, ne dinozavra ampak zmaja Kalija. Pot je vodila med morjem črnic in malin, tako da smo se še malo posladkali. Tudi druga dva vrhova, na katerih smo bili, so bila polna črnic, tako da priporočam obisk ljubiteljev gozdnih sadežev.

Na tej Kalijevi poti sta Luka in Ana reševala uganke in že na prvi točki ugotovila končno rešitev. Kot kaže sta že res prevelika za te zadeve, čeprav sama to zanikata. Pot vodi tudi čez vrh Rittisberga, od kod je v lepem dnevu res lep razgled na Dachstein. Ko smo se vrnili v dolino smo želeli pobrati nagrado za rešeno uganko, a je to možno le med 15 in 17 uro. Pa smo se odločili, da gremo nekaj pojest čez cesto v domačo gostilno. Ana si je zaželela knedle, Luka govejo juho, midva pa za sladico še Germknodl. Vse so imeli, tak da smo se za konec malo razvajali z lokalnimi dobrotami. Slike povedo vse.

Domov smo se brez težav v dobrih dveh urah in pol vrnili po poti čez Taure.

Tokrat nismo imeli najlepšega vremena, na začetku je Luki malo nagajalo zdravje, a je vse aktivnosti zmogel brez težav. Beti je stoično sprejemala nove fore, kot so vožnje z gondolami in lajanje avstrijskih psov. Zapravili smo pričakovanih 1500€, kot pač takšna potovanja stanjejo. Seveda se da prid skoz s polovičnim zneskom, a menim da si moramo v teh časih tudi malo privoščiti. Apartma bi se dalo za nas 5 dobiti za 700€, a smo si zaželeli, da tokrat ne bi kuhali in da bi se razvajali z dobrimi avstrijskimi zajtrki. Večerjo smo vzeli v hotelu, ki je podražilo nastanitev, a če bi jedli vsak dan zunaj, kar želimo, bi za eno kosilo/večerjo plačali vsaj 100€, tako kot smo zadnji dan v Ramsau.

Schladming je raj za pohodništvo in kolesarstvo, saj imajo na Planaiu dobro urejen BikePark. Te prečne doline so večinoma zaprte za prost promet, potrebno je plačati cestnino, tako kot je v Avstriji običaj za skoraj vsako ovinkasto cesto. A s tem ponujajo odlične razmere za umirjeno kolesarjenje. Z vlakom se da v dolino reke Enn iz Ljubljane pridi v slabih 4 urah, tako da…