Dolina reke Ziller je turistično središče, predvsem zimsko a vedno bolj tudi letno, ki se nahaja na avstrijskem Tirolskem, par deset kilometrov vzhodno od Innsbrucka. Dolina je dolga cca 50 km v smeri sever-jug, ob kateri se nahajajo do 2500 nadmorskih metrov visoki hribi, na katerih so smučišča. Glavna mesta so Mayrhofen, Gerlos, Fugen, Tux in Zell am Ziller. V ta zadnjem smo mi našli nastanitev, kjer spimo v apartmajih Ledererhof.

Za vožnjo z gondolami in kopanjem v bazenih smo kupili njihovo ActivCard Zillertal. Velja pravilo, da lahko enkrat na dan uporabiš eno izmed desetih gondol in tudi enkrat na dan vstopiš v enega izmed šestih bazenov. Vštet je tudi prevoz z vlakom po dolini in busi na okoliške kraje, prelaze in doline.

Zaradi slabega vremena smo se odpravili šele v torek in bomo ostali do nedelje, torej šest kolikk tolko aktivnih dni. V torek smo se brez pretresov pripeljali do prenočišča okoli 13 ure. Skuhali kosilo in zadremali. Popoldan smo šli na info center kupit ActivCard, potem na minigolf in na bližnje otroško igrišče.

V sredo smo šli z vlakom do Fugna, kjer smo se z gondolo dvignili na slaba dva jurja, kjer imajo igrala in kratke pohodne poti. Seveda ni šlo vse kar tako gladko. Vlak smo zamudili za minuto in smo imeli pol ure, da se malo razgledamo po vasici. Zavili smo tudi na pokopališče, kjer imajo tudi poseben prostor za domače vojake iz druge svetovne vojne, kateri so večinoma umrli na ruski fronti. Ko smo se peljali z vlakom, smo ugotovili da nimamo busa za od želežniške postaje do vlečnice in da se bomo morali peš dvigniti za 100 metrov v dobrem kilometeru in pol na sončni strani hriba. Seveda, se je ravno v tem času oblak umamnil soncu, tako da smo dobro videli naše potne kaplje. Kaj češ, saj smo v hribih in aktivnem dopustu. Na vrhu Penkenbahna, tak se reče vlečnica in tudi hrib, je veliko igrišče, tak da otrokoma ni blo dolgčas. Medtem sva z Mojco šla na kratko krožno turo.

Popoldan smo se z gondolo in busom vrnili do želežniške postaje, kjer so še vedno snemali film, tako da smo morali biti skriti za postajo in ko je vlak prišel na postajo, so nas spustili v kader. Glih ja, v tem času so imeli pauzo in so se igralci lahko malo vsedli in kaj spili.

Kosilo smo si tudi tokrat skuhali sami, tokrat smo že zjutraj v lokalni mesnici nakupili piščančje in svinjske že začinjene zrezke. Meso iz lokakne mesnice je res bojše kot iz velikih trgovin. V večernih urah smo šli na odbojkarsko igrišče na mivki.

V tej vasi imajo res lepo urejen predel za prosti čas, kot mu rečejo. Veliko in zanimivo otroško igrišče, dve odbojkarski na mivki, malo in veliko nogometno, tenis, zunanjih bazen. Fino živijo toti tu, a žal se morajo družiti s turisti. Teh pa je kar nekaj iz slovanskih držav, tudi Slovence srečaš. Saj ni tak daleč od Slovenije.

V četrtek smo šli z avtom do bližnje gondole Rosenbahn, ki pelje na vzhodni breg doline. Na vrhu pa otroško igrišče da dol padeš. Igrišče se imenuje po smreki, Fichtenschloss, grad in stolpiči zgrajeni iz smreke. In polno nekih spretnostih iger in vaj. Hkrati te pot pelje po planini, kjer otroci sproti rešujejo nalogo in iščejo končno frazo, na podlagi katere na koncu dobijo mini nagrado.

Pot pelje od grada do jezera, v bistvu gre za zadržano vodo za zimsko umetno zasneževanje. A tu so to v poletnih mesecih spremenili v kopališče z igrali, ležalniki, čolni, skakalnicami. Na dva tisoč metrih. Seveda smo pozabili kopalke in brisače, tako da smo si le prijetno ohladili noge.

Prijetno utrujeni smo prišli v dolino, kjer sva z Ano na hitro skočila še na poletne sani oz Arena coaster, kakor temu tu rečejo. A ni bilo to tak na hitro, saj se je pred nami pojavila veeelika gruča židov, ki so v svojih kapicah in belih srajcah naredili zastoj in sva morala čakati slabe pol ure. Vožnja je bila kar v redu, dokler se je žal pred Ano ena gospa s hčerko peljala zelo počasi in se je do dna naredila kolona vsaj šestih sank. Tak da sva pol proge kar v redu odpeljala, pol pa pač panoramsko.

Jest smo šli v šniclarijo, kjer smo maznili dunajske zrezke. Kot kaže je v tej restavraciji takšna gužva, da moraš zvečer rezervirati mizo. No pa so nam dovolili, da se lahko vsedemo a se moramo najesti v uri in pol, do petih. Ata je v tem času poskusil zmazati pol kilskega, a mu ni uspelo, saj je del podelil z Ano in Mojco, ki sta si skupaj naročili četrtkilskega. Luka je taktično izbral otrošku šnicl, ki je bil kar normalne velikosti. Vmes smo ob naganjanju os polili pol piva, nato se presedli v notranje prostore, kjer smo na koncu celo opazili napako pri računu in smo jih lahko spet zagnjavili. Vmes sta otroka maznila ogromno sadno kupo oz peche fruchter, kot sem dislektično narocil fruchte becher.

Proti večeru se je ata odpeljal na kratko bicikl furo proti jugu, po kolesarski poti ob reki Ziller. In še malo v hrib. Tako sem skuril teh nekaj šniclarskih kalorij.

Ponoči pa se je Mojci poslabšalo zdravje, saj jo je začelo zvijati v črevesju in ji je postalo tudi slabo. Nekajkrat je šla na wc, dol je spravila nekaj ven, gor pač ne. Zjutraj si je namerila tudi vročino. Malo smo jo pocartali, skuhali čaj in jo pustili da počiva, mi pa smo se odpravili do vasi Finkenberg, kjer smo šli na gondolo na hrib Penkenberg, kjer je ob čudovitem razgledu igrišče Pepis. Ni tako novo in megalomansko kot na Rosenalmu prejšnji dan, ima pa dober poligon z vajami iz moči in ravnotežja. Po kratkem sprehodu, malici s čudovitim razgledom na tritisočake in metanju žabic v zajetje vode, smo se odpravili nazaj v dolino k Mojci. Da ji skuhamo juhico. Iz kocke sicer. Sedaj je bila že bolje, le vročina in glavobol sta še vztrajala.

Pozno popoldan smo mi trije za eno uro skočili v vodo na lokalnem bazenu. Tu ma vsaka vas svoj bazen, eni so umetni eni naravni, tak da se majo kje ohladiti.

Zvečer je ata šel spet kurit kalorije, tokrat proti severu, do začetka doline Ziller, kjer se reka Ziller izliva v Inn. Želje za kakšno bolj resno turo so, a ko ni dovolj časa. Pa tudi moči, saj so ti avstrijski hribi konkretno strmi.

Vračanje kalorij v telo, pa sem začel z lokalno kokakolo, ti. Tirola kola in lokalnim pivom, ki ga polnijo prav tu v Zell am Ziller, imenovanim Zeller Hell. Ni kaj ekstra, tako kot vsako avstrijsko pivo.