Po nekaj težavah s spletno stranjo in celemu dnevu brez wifi-ja, se spet javljamo.

Albengo smo zapustili spočiti in naspani. Z apartmajem Villamir smo bili zadovoljni, čeprav je bila hiša gostiteljev med samimi rastlinjaki. Zdaj vemo od kod prihajajo italijanski paradajzi. Pot proti Franciji je bila zanimiva, pestra in rahlo stresna.

Pa še ena anekdota iz te vožnje. Seveda je mene (Mojco) takoj na avtocesti stisnilo lulat. Postanek na prvem počivališču, par kovancev v roke za vsak slučaj in hop do wc-ja. Tam pa četica malih temnih žensk s pikami sredi čela. O, groza, za cel bus Indijk v vrsti za wc. Nič, gremo do naslednjega počivališča, saj ni tako hudo. Pa da ne boš spet tam mogla čakati, reče Emil. Pa se šalim in rečem, ja tam pa bo vrsta Kitajk čakala. In pridemo do naslednjega počivališča. Previdno gledava buse. Dva sta. Prvi poln upokojencev, o ne, to je lahko še hujše. Ampak so glih odhajali. Super. Letim proti wc-ju in še predno vstopim, zagledam tri Kitajke, ki gredo ven iz wc-ja. Pa saj ne moreš verjet. Pridem do wc-ja in četica Kitajk. 😣

Avtocesta po Liguriji ima nešteto tunelov. Italijani gradijo ceste očitno kar v vsak hrib ali goro, ki jim je na poti (oz.napoti).

Hitro smo se poslovili od Italije in prispeli v Francijo. Nismo se ustavljali v Sanremu, kot smo prvotno načrtovali, ampak je bil prvi cilj Monako. Bolj smo se mu bližali, več Porsche-jev in Lamburghinijev smo videvali. Spust do Monaka je bil pester, ko pa se pripelješ enkrat dol, pa samo gledaš. Blišč, glamur, ženske z botoks ustnicami in petkami moški v kravatah, ogromne jahte, ogromne stavbe, zidajo skorajda en po drugem, ker ni več prostora. Ampak važno je, da si je Emil izpolnil željo in odpeljal po stezi za formulo eno. Ko je prišel na “štart proge”, so se mu oči zasvetile, nasmeh na obrazu in gas po plinu. Z vrtoglavo hitrostjo, celih 30km/h smo začeli po progi, peljali mimo Casinoja, dva desna ovinka (se mi zdi) in že smo bili v tunelu, kjer smo pospešili na neverjetnih 60km/h. Progo smo nadaljevali ob morju, ob jahtah in prispeli do cilja z rokami v zraku. 😀 Ok, verjetno sem malo pretiravala, ampak nasmeh na obrazu in roke v zraku so pa bile. Moj vtis o progi: Kaj? Smo že? To je to?

V Monaku se nismo ustavljali, ker bi morali potem hitro domov. Smo se pa ustavili v Nici, kjer sva v Mcdonaldsu nahranila najina otroka, ki se razburljive vožnje po Monaku verjetno sploh ne spomnita. Je bila risanka preveč napeta in Monako premalo zanimiv.

Po Nici pa prihod v našo bazo- kamp Domaine de la Bergerie. Kamp s petimi zvezdicami. Več o njem pa v naslednjem prispevku.