9.dan- St.Tropez

Če najprej nadaljujem tam, kjer se je prejšnji blog avtorja Emila končal, pri prigodi oz.basni o nočnem skrivnostnem obiskovalcu in ker izhajamo tudi iz družin, ki tradicionalno gledajo telenovele od esmeralde do gorskega doktorja, se še zgodba ni končala. Kot na koncu vsakega dela telenovele. Tudi to noč smo imeli obiskovalca. Tokrat je šelestenje listov prebudilo mene. Še v isti sekundi lopnem (nežno udarim) Emila po rami in rečem “Spet je tukaj”. Emil je bil v hipu buden in z ogromnimi okami (očmi- prevod za vse zahodno od Trojan). Poslušava in naenkrat slišiva še več stopicanja po listih. Spogledava se in skorajda v istem hipu rečeva “Več jih je!”. Mene je kar stisnilo, le kdo je to. In potem še zvok “hrsk” in takoj nama je bilo kristalno jasno. Divje svinje. Stopiva do najinega okna ala mrežice in napenjava oči, da bi jih videla. V predprostor šotora nisva upala. Videla sva obrise, ampak ker je ženska pač tista, ki je bolj radovedna, sem prijela naglavno lučko in stopila v predprostor ter začela svetiti po našem dvorišču. Videla jih nisem, čeprav sem jih še slišala. In potem naenkrat na sosednji osvetljeni cesti zagledam male pujčeke, ki v vrsti capljajo za mamico. Pa saj ne moreš verjet, v kampu, ki ni majhen, ampak ogromen, se prosto sprehajajo male divje svinje. In kar me najbolj čudi, je to, da noben pes v celem kampu ne laja na njih?! Sosedov belgijski pes, osumljenec iz prejšnjega bloga, je celo neke sorte lovski pes, ki vsake toliko laja na nas, na divje svinje pa ne. Čudno.

Glede devetega dne našega dopusta. Bil je v znamenju St.Tropez-a, malega mesteca, ki je postalo slavno po zaslugi Brigitte Bardot in tudi žandarja Louis de Funes-a. Danes je to mestece, kamor hodijo slavni in bogati iz celega sveta letovat. Mi nismo videli nobenega slavnega, bogatih pa je bilo dosti. Parkirali smo v pristanišču, kjer imajo urejeno ogromno parkirišče. 7 eur smo plačali za 3-4 ure. Še kar znosno. Sprehodili smo se ob obali do centra mesta. Videli ogromno jaht, katamaranov, jadrnic… Nekatere jahte so zakrivale cele stavbe, tako velike so bile. Ana nam ni povedala, da ima dve jahti zasidrani v St.Tropezu, eni je bilo ime Lady Anna, drugi pa Yachti Ana. Imeli smo srečo,da smo lahko spremljali prihod in privez največjega katamarana na svetu Hemisphere. Cela posadka je delala in se trudila s privezom, bogatuni na katamaranu pa z gin tonicom v rokah spremljali in na koncu celo zaploskali posadki za uspešen privez. Mi smo pa na obali skupaj z gručo ljudi gledali celotno epizodo Slavni in bogati v St.Tropezu. 🙂

Gledanje priveza največjega katamarana
Ati, a boš to ladjico kupil?

Videli smo veliko fensi restavracij, kjer ljudje pridejo z Bugattijem ali Astonom Martinom, ga pustijo prižganega na ulici, da ga potem postrešček parkira. V restavraciji natakarice, ki so kot manekenke, v visokih petkah pospremijo goste do mize, na kateri se blešči od pribora in kozarcev.

Raziskovanje St.Tropeza

Polno restavracij je bilo z ameriškimi zastavami in sva z Emilom se najprej zgražala, kaj je s temi Francozi. No potem, kasneje Emilu lučka zasveti in se spomni, da je 4.julij, ameriški praznik.

Mi smo naredili postanek na obzidju St.Tropez-ja, spili vodo, pivo in Panach. Pojedli čips in krekerje ter občudovali vse te jahte naokrog.

 

Na obzidju s čudovitim razgledom

Ana in Luka sta dobila sladoled iz avtomata za 2,5 eur. Pravijo, da če se hočeš razkazovati v St.Tropez-u, se moraš vsesti v prvo vrsto lokala Caffe de Paris, no, mi smo se usedli na betonski privez med Caffe de Paris in največjim katamaranom ter lepo lizali sladoled. In Lukiju je uspelo po dolgem času pojesti sladoled, ne da bi se zapackal po majici.

Na koncu sta se pa še mala dva skočila na vrtiljak in se zavrtela, en na konju, drugi na slončku. Aja, pa videli smo še policijsko postajo Luiza Defineja, kjer so snemali film.

Manjka še Louis de Funes

Daj, napiši nam kaj!