Ali v originalu “Letzte Bratwurst vor Amerika”.

Gre za eno izmed številnih stojnic na najbolj jugozahodni točki naše Evrope. Potem je še samo neskončno morje…in potem Amerika.

Danes smo si šli ogledat rt in svetilnik Cabo de São Vincente. Legenda pravi, da je na rt naplavilo truplo duhovnika Sv.Vincenta. Tu bi ga naj tudi pokopali in postavili grobnico. Po pričevanju ljudi, so se na njegovi grobnici zbirale vrane in ga varovale, tudi potem še, ko so grobnico v 12.stoletju prestavili v Lizbono. Vran nismo nič videli, smo pa videli trume ljudi, ki so skupaj z nami preverjali, ali smo res na koncu sveta (kot so včasih ljudje tu verjeli).

Tudi Amerike nismo videli. Je baje v tisti smeri.

Do svetilnika vodi tudi neka romarska pot (nisem pa čisto prepričana, če je res romarska, pač sklepam, glede na to, da so zelo verni), dolga 300 pa nekaj km in ljudje hodijo iz vseh smeri po klifih do svetilnika.

Ugotavljamo pa, da se Portugalci veliko ukvarjajo s keramičarstvom. Bi si kar cel servis krožnikov kupila, če bi vedela, da jih na letališču ne bi razbili.

Po rtu nas je pot odnesla, kam drugam kot na plažo.

Praia Beliche nam je bila zelo všeč. Dolga peščena plaža z valovi, ravno prav visokimi za Ano, da je ni odneslo. V začetku sta Ana in Luka imela na naplavinah še bazenček z malo toplejšo vodo, kasneje pa je plima bila tako visoka, da je vse naplavilo in se je plaža že fajn zmanjšala.

Plaža Beliche, ko smo prišli.

In ko smo odšli…

Tu se plima res pozna in smo zdaj prav naštudirali te valove in plimo in to, kaj v roke vzamemo, ko nam kakšen val zapreti.

Z novo namestitvijo smo se že navadili oz.sprijaznili, lahko bi bila boljša, lahko pa tudi slabša. Danes smo pekli na žaru, se kopali še v bazenu, gledali finale, spoznavali sosede francoske Portugalce iz Lille-a in švedske Špance iz Malage, ni da ni.