Zjutraj smo vstali pred šesto in se hitro pripravili za odhod na šiht. Pa to ne pravi šiht, ampak dopustniški šiht. In po tem šihtu sem zmatran ko pes. Dosti bolj kot po pravem šihtu. Se vidi, da javni uslužbenci ne hodimo delat ampak samo hodimo v službo. In da redko pridemo iz službe zmatrani. Mene ležanje na plaži utrudi. No saj ne ležim nonstop, saj vmes imamo malico, tako kot v službi, pijem pivo in včasih tudi vodo (tako kot v službi 🙂 ), pojem kakšno sadje, hodim sem ter tja. Res pa da na plažnem šihtu za razliko od pravega ne pijem kave in se kopam v morju. Tak da sem le za odtenek spremenil svojo rutino. Kar je tudi eden izmed pomembnih namenov in ciljev dopusta. Najpomembnejši je seveda počitek, ampak to temo smo že obdelali.

Slika je kar tak, mimogrede, iz trgovine, kjer še prodajajo kasete in ostalo sodobno tehnologijo. Ja TDK 60 minutne. Ok nazaj k temi dneva.

Ja ob šestih in pol, bi napisali Primorci in verjetno tudi Lahi, smo se odpeljali smer severozahod, proti polotoku Stintino. Cilj kosmata plaža oz kot ji rečejo tukaj La Pelosa. Ob pol osmih parkiramo na parkirišču, v tretjem poskusu šele po vklopu angleške verzije parkomata plačamo parkirnino, ki znaša 5 € in velja do 10-tih. Dopoldan. Po dva euriča na uro. Kot da bi šel štajerc v UKC in bi parkiral v tisti parkirni hiši takoj zraven, Kozolec ali kako se ji že reče. Prišli smo še pravi čas, tako da smo se lahko razkomotili v drugo vrsto od morja. Čez dve uri sem se počutil kot Poljak julija na makarski rivieri. Pač gužva. Morje turkizno, bela mivka, morsko dno se spušča zelo počasi, tako da se lahko po plitki vodi sprehajaš z napravo za slikanje. Slikaš seveda sebe v turkiznem ozadju. Tudi mi smo se.

Ob desetih je poteklo parkiranje a ker smo se imeli tako fajn v nizki vodi z mehko podlago, smo si privoščili še dodatno uro razvajanja. A v tej dodatni uri se je nabralo še toliko novih obiskovalcev, da smo se ob 11h, komaj spravili s plaže. Slika je po uspešnem preboju mimo nebroj marel, podlog, mobilcev in ljudi.

Nato smo se zapeljali v bližnje mesto Porto Torres, ki je vstopna točka za Sardinijo za Špance in Francoze, da bi mi nekaj pojedli. Saj veste, malcajt, manđa, marenda. V tretjem poskusu najdemo picerijo, ki se odpre tako zgodaj, opoldne, in da vsaj od zunaj zgleda, da je odprta in da ni v dvomljivem predelu pristaniškega mesta. Pice preproste, dobre in poceni.

Po malci pa treba hitro nazaj na šiht in tokrat smo imeli delo na plaži Rena Majori. Ne vem zakaj, ampak se mi po imenu zdi znana, a vseeno sem prepričan, da sem danes bil na njej prvič. In to zato, ker je dostop do nje naporen.

Na sliki je viden le ta prijeten del poti na plažo. Ampak kot vsi vemo, je na plažo lažje kot pa s plaže. Ampak to šele po končanem delu.

Ana je po slučaju in z rahlo Mojčino pomočjo naredila preval v vodi. Svoj šiht je končala s trojnim prevalom naprej in enojnim prevalom nazaj. Luka je brez težav prenašal malo večje valove in z očali pokukal v tukaj dokaj bogat podvodni svet.

Šiht smo začeli zaključevat z napornim vzponom do prevoznega sredstva in nato po dobri ure vožnje štemplali svoje kartice ob pol osmih, kot bi rekli ostali, neprimorski Slovenci. Vse skupaj 13 ur šihta, to bodo dnevnice, nadure in še dodatki za delo v težkih razmerah in v tujini.

Jutri ob 12 zapustimo ta prvi dom na Sardiniji in se pomaknemo na zahod, nekje na polovici otoka. Tam bomo 4 noči spali v Agriturismo Su Nuratolu.

Rezervacijo smo opravili preko booking.com in če kdo rabi kodo za popust, naj izvede rezervacijo preko tega povezave.