Ta, tako imenovana peta škornja, se imenuje Salento. Polotok med jadranskim in jonskim morjem. Otrantska ožina, poimenovana po mestu Otranto, pa deli te morji z vidika sever-jug. Do zdaj smo se kopali le v Adriatiku, ko pa bomo zapustili trenutno pribežališče v Fontanellu, blizu Otranta, pa bomo za nekaj časa menjali tudi slano osvežitveno-namakalno okolje.

Še par podatkov o Apuliji iz wikipedije.

Po površini je podobna Sloveniji, ima pa enkrat več ljudi. Glavno mesto pokrajine je Bari. Pridelajo 40 % vsega italijanskega olivnega olja. Tudi ko pogledaš pokrajino je ogromno oljk, pa tudi trs. Še zadnji aktualni covid podatki kažejo na to, da imajo v zadnjem mesecu le občasno enega na novo okuženega z novim virusom. Morda manj testirajo, morda so bolj zdravi, morda pa ker je to skrajni jug. Vseeno, podatki so kakšni so in jih je treba vzeti z določeno mero skepse. Mero pa si določamo glede na ostale mere in razmere.

Zadnje tri dni se zadržujemo na kmečkem turizmu Fontanello, ali kot Italijani rečejo agriturismo Fontanello. Imajo res lep kamping prostor z urejenimi sanitarijami in z vsemi storitvami za avtodome. Tudi s šotori se lahko kampira. Vsak dan imajo odprto svojo mini tržnico s svojo zelenjavo in sadjem ter izdelki.

Kopamo se na bližnji plaži Baia di Turchi, kar bi lahko prevedli kot zaliv Turkov. Turkov ni, edino kar je, da se vidi daleč čez morje Albanija, ki je cca 77 km zračne razdalje stran. Na plažo se vozimo s kolesi skozi lep gozd.

Včeraj smo se z lokalnim avtobusom odpeljali v mestece Otranto. Seveda smo vzdrževali primerno fizično distanco, razkuževali roke in nosili maske. Tudi v starem delu mesta so bile maske obvezne. Mesto je lepo, še posebej stari del mesta z gradom in ozkimi ulicami. Želodce smo napolnili z ocvrtimi ribicami, ki so zgleda njihova lokalna specialiteta. Skoraj vse ocvrejo.

Jutri nas pot nese še bolj proti jugu. Baje tam najdemo Maldive in Sejšele.