Pa smo na polovici od predvidene slikovite poti. Slikovite slike. Okvir je časovnica, paspartu so finance, slika pa naši vtisi, spomini. To sliko bomo obesili nekam v naše glave, kasneje okvir in paspartu ne bosta več tako pomembna, kot sta trenutno, a vseeno dajeta končno podobo celotne slike. Torej pol slike je že napackane, okvir je tudi napol že zbit, o paspartuju je pa itak največ debat, tak da kdaj drugič. Itak pa nikoli ne paše popolnoma v kontekst slike in jakojst okvirja. Eh, malo mi je všlo.

Pol poti glede na čas, pa tudi na pot. V sredo smo po treh nočeh zapustili agroturismo Fontanelle in se odpravili na skrajni jug. No skoraj na skrajni jug. Dve noči smo (bomo) spali kakšnih 5 km severneje od konca pete, tokrat na zahodni strani. Torej Jonsko morje. Fontanelle nam je bil všeč, vreme je bilo vetrovno, valovi v vodi visoki. Na noč stane 23 €, kar skupaj z najemom avtodoma cca 100€ nanese kar konkreten kup. A tako smo se odločili in tako, no nekak podobno, tudi imamo. Spet ta paspartu…

Kot nam je v navadi zadnja leta, na plaži izgubimo najdaljšo stvar, kar smo privlekli s seboj. To ne mislim sebe, Emila, ampak črva, pa ne mojega, ups 🙂 . Ampak tistega za pomoč pri plavanju. In smo rekli, da ga gremo kupit v kitajsko nidani trgovino. Te so tukaj kar pogoste. V njej najdeš vse, kar se spomniš da rabiš in še več tistega, česar ne rabiš in kupiš. Po super quatroventi (po francosko v italijasnki obliki, ker ne poznam italijanske besede za osemdeset, kaj šele kitajske) euri nakupu, smo se skoraj zagozdili v centro historico v kraju Presicce. Naše vzdušje ni blo glih historico, ampak histerico. Ampak smo se zlizali in se spustili z gradu po drugi strani vzpetine. Nasvet v takšni situaciji; kopilotka ni kriva, če google spreminja poti glede na njegove reklamne imperative. In upam, da se bom tega nasveta sam tudi držal. Slike iz skorajšnje zagozde ni, ker pač ni bil primeren trenutek za slikanje, glede na izraze ostalih akterjev rahlega prometnega zastoja. Razen šoferja hladilnika, ki nama je nakazal kje je se da odpeljat iz centra in nas kasneje celo vodil skozi mestece.

Cilj premika je bila plaža, pravzaprav parkplac ob plaži imenovana Pescoluse. Kličejo jo tudi Maldive di Salento. Ne vem zakaj, ker še nisem bil na Maldivih. Verjetno zaradi turkizne vode, turistov ali mivke. Ne vem. Morda pa tudi ti, poimenovalci plaže, še niso bli na Maldivih. Spimo na parkirišču od gostilne Ikarus, kjer plačamo 15 € za dve noči parkiranja.

Zvečer sprehod v sončni zahod. Zjutraj pa zdaj že rutina. Zajtrk, mazanje, pakiranje za na plažo in svalkanje pod marelo. Smo kupili marelo v kitajski nidani v Bariju za 10€ in še kar stoji. Tista lanska marela se nam je v Riminiju dobesedno v rokah razgradila. Verjetno je bila ekološkega porekla. Smo jo vrgli med mešane odpadke. Ja tudi južnjaški lahi ločujejo odpadke. Seveda ni tako čisto kot v Sloveniji.

Najeli smo tudi pedolino s toboganom, tako da je bilo danes celo nekaj rekreacije. Glede na lansko leto, se Mojca ni zagozdila na toboganu. Verjetno je širša spustilna nabrežina. No sami presodite, v pomoč je naslovna slika. Auč.

V petek se premaknemo severneje. Prvič na letošnjem dopustniškem potovanju. Predvidoma se bomo zapeljali malo naprej od Porto Cesareo-ja, do enega izmed PZA na plaži pršut ali spekijarija. Že imeni obetata. Tam bomo, če nam bosta všeč slika in paspartu, kakšne tri noči in nato počasi spet na jadransko stran. Vmes pa še morda Arbelobello, kjer je cel kup belih stožičastih hišk, trullijev, ki so značilni za to pokrajino. Po stožcih pa verjetno v Polignano a mare in nato še za tri štiri dni na polotok Gargano. Potem pa dva ali tri dni za pot proti domu. Vse to je okvirno, kot sem že zabluzil v prvem odstavku, a bi tu še dodal tisti zaščitni element slike, to je steklo. Za nas to predstavlja zdravje. Torej vse mora približno klapat, da dobimo celoto, ki je lahko za ene zmazek za druge pa lepa slika. To pa je v očeh opazovalca. Tako, kot je za mene lepa spodnja slika. Pa ne samo slika, tudi rože. Auč 😉