V petek smo se zbudili v lepo jutro v Peskičiju in z grenkim okusom še zadnjič pili slano vodo, vedoč da je to zadnji dan na morju. Slwdita dva dneva vožnje domov, še s kakšnim skritim postankom, morda v kakšnem zabaviščnem parku.

Popoldan je začelo deževat, a po dežju vedno posije sonce in smo zvečer slikali lep sončni zahod. Bili smo na zahodni strani Jadrana in sonce je zahajalo v Jadran. Evo dokaza, oz. dokaze:

V soboto dopoldan smo štartali na pot domov zgodaj, kot znamo mi. Še pred 11 uro. Incognito cilj je bila Mirabilandija, oddaljena slabih 5 ur vožnje. Tam bi na presenečenje otrok kupili večerno karto, ki velja od 17 do 22 h. 5 ur zabave bi bilo dovolj za vse, razen za Ano ne. No ta cilj se je kar hitro razblinil v okolici Pescare, kjer smo zaradi lavorov na cesti izgubili slabi dve uri v koloni. Od Pescare do Ancone lavore lavore lavore. Uff, vse bodo popravili. Tako kot mi naš icongnito plan. Sva di z Mojco rekla, da pa lahko gremo v nedlejo čez dan in se nekje ob petih popoldan spravimo naprej na pot proti domu. Malo bo dražje, a bomo že še to sfolgali.

V Mirabilandijo, no na parkirišče za avtodome smo prišli šele ob pol sedmih. Otroka sta bila zelo presenečena. Sta kar poskakovala. Sta tudi težje zaspala za razliko od naju.

Po sedmih urah adrenalinanja smo bli zmatrani in lačni. McDonalds v takšnih primerih pride super prav. Pa še 100 metrov od parkirišča je bil.

To pišem na nam že znanem parkirišču, v Latisani med Benetkami in Palmanovo. Tu se zjutraj ob petih odpravimo proti Ljubljani, spraznimo avtodom naše navlake, saj mora biti ob 10tih natankan in prazen vseh ostalih tekočin v Šenčurju pri Kranju. In to bo to. Verjetno. Še kakšen račun za popravilo nosilca okna, kasneje še kakšno pismo od Strada Italiana in še kaj nepričakovanega kot je to normalno za potovanja v manj znano.