V torek zjutraj smo zapustili hotel Delalut, kjer smo porabili še zadnje bone. Mi smo to na brzino rešili, še preden dobimo nove, smučarske bone. Potem bodo še kulturni, pa seveda športni, pa gostilniški, kjer boš lahko naročil samo nealkoholno pijačo in “zdravo” hrano. To so moja predvidevanja glede tega talanja denarja folku.

Za pristop na Peco smo za izhodišče izbrali parkirišče Jakobe, ki je od Doma na Peci oddaljeno 45 minut. Vmes smo še skrenili preveriti ali Kralj Matjaž še spi. V bistvu spi zato, ker ni poznal soli in ko mu je Bog enkrat hrano posolil in je enkrat okusil to začimbo, je začel vojno proti Bogu. Ni bil glih brihten ta Matjaž, da ti pade ideja spustiti se v vojno z Bogom. Pa se je skril v goro. Mogoče od to ta, da nima kaj dosti soli v glavi. Drugi slovenski junak, Martin Krpan je imel več soli, v glavi in v vrečah.

Po ričetu na koči smo se podali na prvi Lukov in Anin slovenski dvatisočak. Prvega sta dosegla v Dolomitih, kjer pa je bilo izhodišče dosti višje. Po uri in pol sta pritekla na vrh.

Na vrhu je bilo vse v stilu ovc, tistih na nebu in tistih na travnatih tleh. Oboje so bile bele in sive, le podlage so bile zgoraj modre, spodaj zelene. Spali smo v delno prenovljeni koči, kjer so bila za razliko od Uršlje gore vsa ležišča zasedena. Tekom dneva smo videli sokola selca, ovce, gamse in seveda ose.

Po zajtrku še par rund človek ne jezi se in mlina in veselo v dolino v smeri proti domu. Ali vmes še skočimo na Potočko zijalko, ki je še dolg od junijskega potepanja po Solčavskem ali ne pa bo odvisno od želj malidveh po domu.