Kvočevi nudlni

Sončni vzhod je bil malo po 6 uri zjutraj. Otroka sta po pričakovanju preskočila ogled te naravne znamenitosti, za katero moraš plačati vstopnino v obliki sreče pri vremenu z dodanim davkom za vzpon na razgledno goro ali hrib. Na Uršlji je bilo ob tej uri že kar nekaj prodanih vstopnic, a večina jih je bilo kupljenih zelo zgodaj zjutraj v dolini. Sončni žarki, meglice, zlata barva. Lepo.

Zajtrk je bil za nas prešibak, dve jajčki s kruhom. Samo Ana jih poje vsaj tri. Ampak smo se vseeno najedli in okrepčali za sestop. Prijazna oskrbnica je malima podarila majčki z motivom Uršlje gore, mi smo pa kupili še kekčev klobuk. Popolni turisti. Sestop je bil zahteven, saj so bile skale mokre in spolzke od vlage. Po dveh urah smo brez padca in s kakšnim manjšim žuljem prispeli do avta, ki nas je čakal v bližini koče na naravskih ledinah.

Z avtom v dolino, kjer je bilo vroče in brž spet gor, na drugo stran, na Pohorje, na Kope. Na 1500 metrih se je spet dalo normalno živet. Po kosilu v Grmovškovem domu, smo šli na Holcerčkovo orientacijsko dogodivščino. Ta te v iskanju Holcerčkovega izgubljenega zaklada in zbiranju štempljev popelje skozi gozd in po smučarski progi Pungart čez 4,5 km poti pripelje do Velike Kope. Kar fajn tura.

Po zasluženi sladici spust v dolino v Ravne v hotel Delatut. Pričakal nas je glas iz zvonca in ključ na recepciji. Tudi tukaj nas je čakala uganka saj nismo znali razbrati številke sobe iz obeska. Prebrali smo 384, a hotel je imel le 30 sob. Po kakšni minuti skapiramo, da piše 3&4, da imamo dvojno sobo. Sobi lepo urejeni s kopalnico, kar nam je manjkalo na Uršlji, tako da je tuš tekel kar nekaj časa… Restavracija v hotelu je bila zaprta, tako da čez cesto v Lidl po nekaj za večerjo in hladen pir.

Spali ko vbiti, tako da smo prespali napovedeno hudo uro, a kot kaže so se nevihtni oblaki razelektrili na avstrijskem.

Hotel Delatut

Otroka sta bila vesela, da gremo v hotel, da bosta lahko jedla zajtrk v hotelu. Verjetno zato, ker ju vlačiva samo po apartmajih in kampih. Ob 11 smo imeli rezerviran ogled rudnika v Mežici. Stlačili smo se v mini vagone in se v temi v trušču in rukanju peljali z nesluteno hitrostjo 12 km/h. Vsi smo imeli občutek, da se peljemo 30 ali še več.

Šajs kamra

Po dveh urah sprehoda po 8 in 7 obzorju ( tako se rečejo nadstropja v rudniku), smo prišli kot krti na svetlobo in toploto. Spodaj je prijetnih 10 stopinj. Skopali nismo nič cinka ali svinca, tudi minirali nismo skal, smo pa postali lačni kot da bi. Via Črna na kosilo, kjer smo probali v naslovu omenjeno sladico. To so knedli napolnjeni s suhimi hruškami. No bil je samo en, nepresladek, okusen in lepo postrežen.

Siti smo se peljali pod visokim in širokim zip line-om, ki ima, hvala bogu za mene, omejitev za kričečega 40 kg, navzgor. Torej Ana(drelinka) je še prelahka za spust in zato tudi copAta ne rabi kazati svoje plašnosti pred višino.

Nazaj v hotel in gledat finale lige prvakov, kjer so igrali dve ekipi, zmagali pa so, seveda, Nemci.

Zjutraj v ponedeljek se zbudimo v deževni dan in nam vsem prav paše. Zajtrk, poležavanje in savna. To je to. Da se spočijemo, saj jutri gremo na Peco.

Daj, napiši nam kaj!