Dokumenti

Čim stopiš iz stanovanja, potrebuješ dokument, in po novem tudi masko. No, maske ne potrebuješ vedno. Preden smo šli na dopust, smo urejali razne dokumente. Potekle so nam osebne izkaznice in vozniški dovoljenji. En teden pa pol smo čakali na termin na upravni enoti, potem pa smo od petka do četrtka čakali, da jih pošljejo na dom. Tokrat je bil poštar Pavli pravočasen.

Potem smo morali urediti tudi dokumente za bivanje v drugi državi. Za vstop v Italijo moraš prek spleta izpolniti dolg obrazec. Potrebuješ pa tudi druge dokumente, kot so potrdilo o cepljenju ali prebolelosti ali opravljenem testu. No, ta potrdila bi naj na eu ravni poenotili s 1.7. in poimenovali bi ga naj elektronsko covidno potrdilo. Slovenci že imamo eu covid pass, a z rahlo lepotno napako, ki se seveda nas tiče: ni združen status prebolevnika in ena runda cepljenja. No, tudi ta dokument smo si s to rahlo lepotno napako zrihtali. Upam, da to ne bo predstavljalo kakšnih grdih težav. Če bo, pa imamo še tista stara potrdila o prebolelosti in cepljenju.

No, ko končno uredimo vse te dokumente v obliki pdf, qr kode in posušenega namočenega lesa, se v nedeljo dopoldne ob 11h, samo dve uri po predvideni uri odhoda, stlačimo v avto in naštimamo kurz proti Benečiji. Naenkrat mi, še sam ne vem zakaj, možgani sprožijo levo roko in spustim senčnik nad vetrobranskim steklom. S prsti pobrskam po žepku, kjer vsi “skrivamo” prometno dovoljenje in ob spoznanju, da ne zatipam plastičnega ovitka, se avtomatsko sproži plazilski del možganov, ki začne piz… in spraševat sovoznico, da naj v predalu poišče to v avtu vedno prisotno dovoljenje. Medtem mi plazilski del možganov onesposobi razum in se mimo vsaj treh avtocestnih izvozov peljemo proti Vrhniki. Nič kriva sovoznica žal ne najde tega dokumenta in se mi s pomočjo desetih sočnih kletvicah spet vklopijo človeški možgani. Pokličem serviserja, ki je pred tednom dni opravil redni servis, ali se mu morda mota kakšna odvečna prometna. Težko bom pozabil glas gospoda Silva, ki črkuje registrske številke našega avta. Kapitan, spremeni kurs iz Cankarjevega mesta na Bič! Bič se tak dobro sliši, ko si malo razposajen.

Po dodatnih 100 km smo torej spet umerjeni in usmerjeni proti jugozahodu. Z obveznim postankom v McDonaldsu nekje na pol poti, smo okoli 16h na prvi lokaciji letošnjega dopusta. Modrina bazena med zelenimi trtami, ohlajen apartma z odličnim rosejem na mizi. Čof, najprej v modro potem pa še v roza :). Zvečer pa še v zeleno 😉

Tu, v Residenza Pastrengo, med
Verono in Gardskim jezerom bomo spali 4 noči. Delali bomo nič, torej dolce far niente. Morda skok do jezera, Verone, Safari parka. Gardaland ali Movieland bolj paše za na konec dopusta, ko se že vklapljaš nazaj na vsakodnevni stres.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja