Povratek na Sardinijo

Pred dvemi leti,smo si rekli, sem se še vrnemo. In smo se. Redko, ko to rečemo, da tudi to storimo. Pristali smo v Porto Torres v torek ob osmi uri, iz trajekta smo se odpeljali ob 9 tih. Naš prvi cilj je vzhodna obala na sredini otoka, tam kjer smo nazadnje nehali. Torej smo morali 3 ure prevoziti iz skrajnega severa do tega neskrajnega vzhoda. Sardinija je velika. In kar hribovita. Ceste so pa kar v redu. Ne vem ali to pišem zato, ker so se nam ceste poslabšale ali pa tukaj nimajo tako hudo slabih.

V glavnem, s postankom v neki mini vasici usred otoka, se prizibamo do vzhodne obale direkt na plažo, v borovo senco. Ufff, to pa je nekaj. In še boljše postaja: v borovi senci je gostilna. In še boljše: iz gostilne v borovi senci lahko dobro vidiš na plažo, kjer se s peskom igrata otroka. To je moški raj. Dobro, kelnerca glih ni bla ne vem kaj. Za razliko od hrane in hladnega domačega vina. Zanimivo je tudi to, da je bila gostilna dokaj prazna, sicer malo manj kot plaža.

Popoldne se odpravimo v Lotzorai, v prenočišče z imenom Menhir. Lepe hiške, posebej oblečene s posebnim sardinskim granitom. Res s stilom. Lastnik še zdaj plačuje kredit za te kamne.

V sredo smo se zapeljali na eno plažo, kjer ni bilo gostilne pod borovci, ampak samo gostilna. Si pa lahko videl otroka iz gostilne. Stari starši se že križajo: sam pušča otroke na neki neznani plaži on pa samo gostilne vidi. Ja, tako je, Mojca mi pa pri tem še plača vse skupaj. Me je pa vročina – nekje 32 stopinj- kar zdelala in sem bil kar tečen. Se je pa potem pooblačilo, tako da je moja tečnoba tudi izginila.

Zvečer pa še zažgem ribe na roštilju. Ma to se mi vedno zgodi: najprej mi oglje ne zaoglji ali kak se reče,da fajn zagori,nato mi zmanjka oglja, potem vsipam preveč oglja gor in pol imam temperaturo za topit žar, ne pa za nežne ribe. Seveda ker sem požrešen, vržem ribe direkt na super prevoče gitre in jih malo osmodim. Na koncu so pa tri super pečene,ena pa na pol surova. Ne vem, nima veze, itak pa imamo tu mačko, ki jo v zahvalo za njen trud, da nam vsak dan prinese pokazat od martinčkovega repa, miške, do perja nekega ptiča, nahranimo s kakšno hrano. Tokrat je dobila pol ribe.

V četrtek smo si pa zamislili, da gremo s čolnom na “ta lepe” plaže. Seveda so te ta lepe plaže super turkizne barve. In turkizne barve v morju pridejo do izraza le takrat, ko sije sonce. In kot je v teh letih tudi navada, je bilo danes oblačno. Trgovka se je izrazila glede vremena: bruto. Gumenjaka smo najeli v bližnjem mestecu Santa Maria del Navarese za 200 eur z bencinom vred. Že ob pol devetih, torej pred kavo, ki je danes nisem pil. Sem pa zato dan prej spil dve naenkrat, espresso in ledeno kavo, kateri Mojci ni bila po godu. Ja to v tisti gostilni pod neborovo senco, kjer se vidi kako 20 metrov stran otroka v pesek kopljeta super luknje, da se pol ljudem opravičuješ in delaš neke oznake in obhode. No nazaj k turkizni, dostop do večine teh plaž je le s čolnom (ali pa dvourni treking, v eno smer), pa še ti ne smejo na plažo, ampak so lahko samo zasidrani nekje 50-100 metrov od obale. Je pa tudi na oblačen dan kar prometa. Ob 17 nam je bilo že čist po godu, da smo čoln nepoškodovan vrnili.

No gumenjak in turkizna sta se spravila šele okoli treh popoldne. Prej je bilo pa tudi v redu, le da ni bilo tako fejst turkizno. Slike še sledijo, jih mora Mojca še retuširat, predvsem mojo postavo.

V petek se pa spet selimo in to proti jugu, v vasico Vilismius ali nekaj takega, kakšno uro pa pol vožnje. Še kakšen zamah na kakšni plaži vmes, pa bomo hitro tam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja